|
 Včeraj se je paradni teden zaključil z deseto Parado ponosa, ki tokrat ni minila v znamenju nasilja, pač pa sporočila, da ima glbt-skupnost v Sloveniji dovolj čakanja in da zahteva svoje enakopravne pravice.
Parada se je udeležilo okrog 300 ljudi, med njimi je celo pot parada že drugič prehodila notranja ministrica Katarina Kresal, na Paradi pa sta bila tudi častna pokrovitelja letošnje parade, ljubljanski župan Zoran Janković in predsednik državnega zbora Pavel Gantar. Janković je poudaril, da je ponosen, da »najlepše mesto na svetu« gosti že deseto parado ponosa, Gantar pa je opozoril, da se iz parlamenta ne sliši zgolj glas nestrpnosti, pač pa tudi glas tolerantnosti. »Tega je potrebno širiti. To je edina pot. Sprejemanje družinskega zakonika pa bo pokazalo tudi, ali se je sposobna civilizirati in predvsem samoomejiti tudi politika,« je še dejal. V imenu glbt-skupnosti je govoril Roman Kuhar, ki je pozval k globalni solidarnosti z glbt-osebami po svetu, ki jim grozijo zaporne in smrtne kazni samo zato, ker so istospolno usmerjeni, pa tudi k solidarnosti z drugimi izključenimi skupinami iz naše družbe (celoten govor objavljamo spodaj). Mitja Blažič, ki je povezoval prvi, politični del parade, je poudaril, da je parada »naš odgovor na sovražne homofobne napade, na nasilje vseh vrst in oblik, na diskriminacijo, na izključevanje, na sovražni govor, žaljenje, zdravljenje in lažno strpnost.« (celotni govor objavljamo spodaj).
Parada se je nato nadaljevala s trans nastopi Afrodite in Anastassie, na odru pa so se zvrstili tudi Manca Špik, Brigita Šuler, Omar Naber, Tina Gorenjak, Nikolovski, Nuša Derenda in Tinkara Kovač. Vsi so pozdravili Parado ponosa in se zavzeli za strpnost, še posebej pa sta pri tem izstopali Tina Gorenjak in Tinkara Kovač. Obe sta poudarili, da imata v svojem prijateljskem krogu tudi geje in lezbijke. Tina Gorenjak je poudarila, da bi vsakemu izmed njih brez skrbi zaupala svojega otroka, Tinkara Kovač pa je povedala, da je to tudi že storila in da popolnoma podpira možnost posvojitve otrok tudi za istospolne pare.
Letos policija ni zabeležila nobenega incidenta, ponoči pa naj bi se sicer, kot poroča eden ob bralcev Narobe bloga, zgodil pretep v Tivoliju. Enega od udeležencev Parade naj bi napadla skupina mladoletnikov, ko jim je ta povedal, da se je udeležil Parade ponosa. Napadeni primera iz osebnih razlogov ni želel prijaviti na policijo, tako da na žalost ostaja uradno nezabeležen.
Več:
Govor Romana Kuharja v imenu glbt-skupnosti:
Deseta Parada ponosa, torej. Devet let je, od kar so ne daleč od tu dvema gejema prepovedali vstop v lokal. Varnostnik jima je zabrusil, da ta lokal »ni za take vrste ljudi«. Osem let je, od kar so se marsikomu v grlu zataknile Sestre, ker so prekoračile lično oblikovan svet, ki se deli na roza in modro barvo. Sedem let je, odkar je nekdanji nadškof Franc Rode v televizijskem intervjuju homoseksualnost označil za gnusobo. Šest let je, odkar je ena od koalicijskih strank blokirala sprejetje zakona o istospolnih partnerskih zvezah, češ da družba sicer lahko tolerira istospolna partnerstva, ne sme pa jih podpirati, ker bi to pomenilo samomor za državo. Pet let je, odkar je Pavel Rupar med razpravo o zakonu o istospolnih partnerskih zvezah dvem poslankam odredil obvezni zdravstveni pregled mednožja, da bi ugotovil, katerega spola sta. Štiri leta so od takrat, ko smo začeli uporabljati zakon o registraciji, v katerem je de facto zapisano, da so geji in lezbijke drugorazredni državljani. S tem zakonom se nekateri še vedno trkajo po prsih, češ da so naredili dobro delo. Tri leta so minila odkar so neznanci napadli mariborsko akcijo strpnosti »Geji in lezbijke vam želijo lep dan« in udeležencem grozili z noži. Dan pozneje je bil v Ljubljani po paradi pretepen avstralski državljan in napadena skupina lezbijk. Pred dvema letoma so bili po Paradi ponosa pretepeni štirje geji - dva sredi belega dne. Eno leto je minilo, odkar je kamen padel na knjigo - odkar so zamaskirani mladeniči napadli Cafe Open, s tem pa tudi demokratično in vključujočo družbo. Samo par mesecev je, odkar je nekdo - pustimo njegovo ime - v parlamentu oznanjal odrešitev, da je homoseksualnost moč spremeniti v heteroseksualnost - a ob tem ni povedal, zakaj na tem ljubem svetu bi kdo sploh hotel kaj takega storiti. In le par dni je od takrat, odkar so jezni mladeniči s slovenskimi zastavami v rokah v Cafe Open metali molotovke, z grafiti popisali pročelje bara in hišo sodnice, na Facebooku pa priporočali, naj ljudje nasilje uporabljajo na shodu proti paradi ponosa.
 Seveda so se dogodile tudi dobre stvari. Sprejeto je bilo nekaj anti-diskriminacijske zakonodaje, gejevska in lezbična subkultura še vedno brbota od idej, zagona in volje, od dobrih knjig, ki jih izdaja, filmov, ki jih prikazuje, okroglih miz, ki jih organizira, zabav, na katerih se sprošča. Sodišče je obsodilo napadalce na Cafe Open in nenazadnje dvema gejevskima družinami priznalo, da so družina tudi v Sloveniji.
A če potegnem črto pod desetimi leti, vendarle lahko vidim iz leta v leto isto homofobično sranje. Isto nestrpnost, isto izključevanje, iste molotovke, isti grafiti. In žal se vse to iz leta v leto stopnjuje. Sovražni govor, ki so ga nekateri na pozicijah moči sejali leta in leta, je polno obrodil. V vsakem udarcu po pedru odmevajo nestrpne besede politikov, cerkvenih predstavnikov, rešiteljev naroda in drugih.
Vzorci nestrpnosti ne poznajo meja. Pozivam k globalni solidarnosti z geji in lezbijkami, ki jim v Afriki grozi zaporna ali smrtna kazen, ker pretkanim ameriškim predstavnikom cerkve uspeva ponovno kolonizirati revne predele sveta s svojo nestrpno vero o tem, da so homoseksualci hudičevi odposlanci. Pozivam k solidarnosti s transvestiti in transseksualci, ki jih pobijajo in njihova mrtva telesa mečejo v smetnjake ob cesti. Pozivam k solidarnosti s HIV pozitivnimi osebami, ki živijo v socialni izolaciji, s tistimi, ki zaman iščejo azil in se morajo vrniti nazaj domov, kjer ji zato, ker so geji ali lezbijke ali biseksualci ali transeksualci ali interseksualci ali queer, čaka pogrom. Pozivam k globalni solidarnosti z brati in sestrami v Vzhodni Evropi in drugod, kjer ne morejo organizirati parad ponosa, ker neofašistične ideje prevevajo državne politike. Danes smo na tej paradi tudi za njih!
Pozivam k solidarnosti tudi z drugimi skupinami, ki jih iz te družbe izključujejo prav tako kot nas. Danes smo mi vsi politično ženske, pretepene in posiljene, smo politično Romi, izgnani iz svojega lastnega doma, danes smo politično temnopolte osebe, osebe s hendikepom, pripadniki manjšinskih etničnih in verskih skupin in migrantski delavci brez plač in osnovnega človeškega dostojanstva. Danes smo tudi mi tisti nemški ovčar, ki so ga sosedje deset let gledali, kako umira - in zanj niso storili ničesar. Spirala izključevanja se nevzdržno zavija naprej - in ta politika izključevanja je tista, ki vodi h koncu te družbe - ne pa istospolne družine ali istospolne poroke. Buška ni samo buška - buška iz sovraštva je mnogo več. In zdaj te buške grozijo celo pravni državi. Buška iz sovraštva je prav tako nevarna, kot tista domnevna strpnost, s katero se nekateri odevajo, a takoj zatem dodajo besedo: »ampak« ... Iz tega vira se napajajo jezni mladeniči in mladenke.
 Spoštovana leva koalicija in drugi na pozicijah moči! Veseli me, ko koga izmed vas vidim na Paradi ponosa, veseli me, da se marsikdo izmed vas javno postavi za človekove pravice, tudi za pravice glbt-skupnosti. A morate razumeti, da so stvari po več poskusih pravne ureditve istospolnega partnerstva in družin in potem, ko je bila ta skupnost večkrat pripeljana žejna čez lužo, postale skrajno resne. Vsak od nas ima eno življenje in ti, ki smo danes prišli na Parado ponosa zakon potrebujejo zdaj - ne na svoji smrtni postelji čez toliko in toliko desetletij. Dovolj je bilo čakanja.
Razumem, da vam glas za Družinski zakonik ne bo prinesel populističnih političnih točk, razumem, da se zaradi tega glasu ne boste povzpeli višje po lestvicah priljubljenosti, ampak pričakujem in zahtevam, da ne seštevate političnih točk na hrbtih manjšin, na življenjih tistih, ki potrebujejo zakon, ki potrebujejo socialno, pokojninsko, ekonomsko in druge zaščite - tiste zaščite, ki so za državljane prvega reda v tej državi samoumevne. Na koncu je vendarle vedno potrebna samo politična volja - nič več. Če so zakon lahko sprejeli v Španiji, na Švedskem, Norveškem, na Nizozemskem, v Belgiji, na Islandiji, v Kanadi in še kje - pa tam ni bilo ne konec sveta, ne konec civilizacije, kot svarijo jasnovidni homofobi, potem ni razloga, da takšne zakonodaje ne sprejmemo tudi pri nas.
A vse dokler mi bodo stene tega mesta sporočale, da si želijo mojo smrt, to mesto ni moje mesto. In vse dokler mi bodo v tej državi iz parlamenta dobrohotno namigovali, naj se grem zdravit, ta država ni moja država. Dovolj je čakanja, dovolj!
 Pozdravno sporočilo Mitje Blažiča:
To je naš odgovor na sovražne homofobne napade, na nasilje vseh vrst in oblik, na diskriminacijo, na izključevanje, na sovražni govor, žaljenje, zdravljenje in lažno strpnost.
To je odgovor gejevske, lezbične, biseksualne, transspolne, interseksualne in queerovske skupnosti, to je naš odgovor, to je odgovor naših prijateljev, naših bratov in sester, naših staršev, naših prijatleljev, naših podpornikov, naših zaveznikov in partnerjev.
To je odgovor vseh, ki zavračamo jezik sovraštva. To je naš NE ustrahovanju. To je naš glasni NE deljenju državljanov na prvo in drugorazredne. To je naš NE napadom na človekove pravice in njihove varuhe - na pravosodni sistem.
To je naš praznik upora, naš praznik spomina, naš praznik sedanjosti. Naš praznik in poklon človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam. To so naše barve in naš jezik ... barve raznolikosti ... jezik spoštovanja, sprejemanja, dostojanstva, sožitja, jezik svobode in solidarnosti.
To je vrhunec naših političnih prizadevanj v zadnjem letu za temelne civilizacijske vrednote. To je naš odgovor. Naš glasni odgovor: Dovolj čakanja!
 Danes je dan ponosa! Pravijo, da bi nas moralo biti sram. Mi pa pravimo: ponosni smo, da smo geji, lezbijke, biseksualci, transspolni, interseksualni in queer. Ponosni smo, da pogum svoja življeneja živeti svobodno, suvereno in pokončno. Ponosni smo, da se nam v vseh teh letih prizadevanj za človekove pravice in enake možnosti ni zmešalo, kljub vsem žaljivim in sovražnim cukjatizmom, novakizmom, jelinčizmom, primcizmom in stresizmom.
Ponosen sem na kolegice in kolege aktivistke in aktiviste, stare in mlade generacije v drugih LGBT nevaldnih organizacijah. Ponosen sem, da so neustrašni in vztrajni, ponosen sem na njihovo delo, na njihove projekte s katerimi odpravljajo institucionalizirano diskriminacijo, pomagajo ljudem stopiti iz omar in zaživeti svobodno in ponosno svoja življenja, ponosen na vso energijo vseh ljudi, ki soustvarajmo emancipacijo istospolno usmerjenih zadnjih 26 let.
Ponosen sem na našo kulturno-umetniško ustvarjalnost, na gejevsko in lezbično poezijo, prozo, znanstvene tekste, revije, radijske oddaje, filme, fotografije, slike in inštalacije s katerimi zapisujemo v večnost utrinke iz naše pisane subkulture.
Ponosen sem, da se LGBT gibanje povezuje z ostalimi emancipatornimi gibanji, ki si prizadevajo ustvarjati boljši jutri. Ki jutri utemeljujejo na enakopravnosti, spoštovanju pravic in svoboščin, na solidarnosti, svobodi in ljubezni, ne glede na osebne okoliščine. Ponosen sem, da smo antifašisti, da zavračamo vsakršno nasilje, sovraštvo in izključevanje. Ponosen sem na našo svobodno, emancipatorno seksualnost. Na našo trdoživost in odločnost. Na naše uporništvo, na našo kritično držo. Ponosem sem na pogumno držo lastnic Cafeja Open ... tega našega Stonewall Inna in na zadnjega pedra na vasi, ki si upa biti, to kar je.
Ponosen sem na vse vas, ki ste danes prišli. In ponosen sem na to, da smo vedno pripravljeni skočiti v zrak, ko so komukoli kršene temeljne pravice in svoboščine, ko kogarkoli napadejo iz sovraštva... tudi tiste, ki danes najbolj krčevito nasprotujejo našim pravicam.
Fotogalerija (foto: Nada Žgank/Memento):
              
 |
RSS link na komentarje
