Gilbert in George, kontroverzna umetnika, podobna Sinu človekovem Reneja Magritta, vedno v oblekah po vzoru svojega prvega nastopa v performansu The Singing Sculpture, do srede septembra gostujeta v zagrebškem Muzeju sodobnih umetnosti s svojim ciklom Jack Freak Pictures. Za nekatere sta navadna pompozna sleparja in tržnika, prikrito (ali odkrito) nacionalistična in imperialistično-kolonialna, za druge nenavadno duhovita zajebanta in pop ikoni. Po njunih lastnih besedah se cikel Jack Freak Pictures ukvarja z raziskovanjem religijskih, nacionalnih in (vedno tudi) spolnih identitet, z vprašanji stila, potrošništva, pripadnosti in re/prezentacije. Cikle Jack Freak je prva postavitev Gilberta in Georga na Hrvaškem in v ožji regiji.
Gilbert in George sta odkrita geja, več kot 40 let skupaj in več let poročena, toda ne glede na to sta tudi odkrito konservativna in desno usmerjena. Znane so njune izjave, da podpirata Margaret Thatcher in da se ne strinjata s tem, da morajo umetniki biti levičarji. Pravita, da želita izstopati tudi s svojimi političnimi stališči. Lahko bi rekli, da sta desna populista, hkrati pa izjemno antiklerikalno usmerjena in zelo ostra v svojih stališčih do religije nasploh, predvsem pa do katoliške cerkve. Nekoč sta izjavila, da je papežu potrebno soditi prav tako kot Miloševiću – na sodišču za človeške pravice.
Gilbert in George kritizirata potrošništvo, a sta obenem v njem globoko zasidrana in zavzemata že kultno mesto na piedestalu sodobnih post-mod elit. Sama sta protagonista svojih del, čeprav ta spominjajo na že zastarelo računalniško grafiko in so dejansko zanimiva le zaradi provokacije in ekscentričnosti umetnikov samih. Sama sta »Living Sculptures« ali kot pravi neko drugo geslo: »Moje ime je program«. Iz sebe sta naredila šov in ga prodajata tistim, ki so na takšen šov pripravljeni. Brišeta razlike med javnim in zasebnim, kar je za nekatere vulgarno, za nekatere pa izraz izenačevanja umetnosti in življenja. Pogosto sta prikazovala tudi fekalije, eksplicitne spolne položaje in podobne prizore, s katerimi sta vedno znala šokirati javnost in pritegniti pozornost.
V ciklu Jack Freak Pictures kritizirata predvsem zastavo (Union Jack) kot simbol države in nacije, ker so v imenu zastave (in države in nacije) zagrešeni hudi zločini, hkrati pa pravita, da nimata političnih stališč, da sta za Torijce, ker je tudi večina Britancev. Vse skupaj je več kot dovolj, da sta s svojo razstavo razjezila Iana Pasleya, voditelja Svobodne prezbiterijanske cerkve in bizarnega gibanja iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja Save Ulster From Sodomy (!), za katerega sta Gilbert in George zlo in umazanija.
Umetnost za vse, vsem enako razumljiva, je njuno geslo. Toda nujno se moramo vprašati, ali je to sploh možno? In kaj to sploh pomeni? Ali to ne pomeni posploševanje, trganja iz konteksta? Kontroverznost Gilberta in Georgea je prav v tem, da zbujata nasprotujoče si občutke, vrtinec vprašanj in nelagodja, ker se sami ne moremo opredeliti, imeti mnenja, zavzeti stališča in pozicije do njunega izraza. Lahko rečemo, da se nahajata nekje med kičem in campom, ali na križišču kiča in campa, toda vseeno sta premalo subverzivna, da bi bila camp, in preveč ironična, da bi bila kič. Vprašanje o tem, ali sploh sodita v sodobno umetnost, prepuščamo zgodovinarjem umetnosti in strokovnem vodstvu muzeja.
Razstava je na ogled do 12. septembra 2010 v Muzeju sodobnih umetnosti v Zagrebu.
Ksenija Zubković
Več:
