|
 Na odločitev Častnega novinarskega razsodišča, da je novinarka Družine kršila Kodeks novinarjev Slovenije, se je z izjavo za javnost oglasila Primčeva Civilna iniciativa za družino in pravice otrok. V izjavi trdijo, da je novinarka Družine v komentarju podala »boleča, a resnična dejstva« o istospolnih partnerstvih, kot so »problem nasilja v istospolnih zvezah, v povprečju sorazmerno kratko trajanje istospolnih zvez ter okuženost z virusom HIV med homoseksualci.« Pri tem seveda ne navajajo nobenih raziskav - za tiste, ki jih je novinarka Družine zlorabila in napačno povzemala, pa preprosto pišejo, da so to »resnična dejstva«. Pri tem jih ne zmoti niti to, da so avtorji raziskav, ki jih je novinarka citirala, sami potrdili, da je novinarka potvarjala rezultate raziskav. Populizem res ne pozna meja ...
Še bolj groteskna je ugotovitev, da gejevskim in lezbičnim organizacijam in nekaterim novinarjem ne gre za korist otrok, saj je Častno novinarsko razsodišče novinarko obsodilo »prav v dneh, ko pričakuje rojstvo otroka.« S tem argumentom menda niso mislili resno?
Hkrati so zapisali, da trdno verjamejo, »da se Barbara Kastelec s temi stvarmi ni preveč obremenjevala in da se še posebej ne obremenjuje sedaj, ampak se posveča svojemu plemenitemu materinskemu poslanstvu.« Skratka - novinarke lahko podatke iz raziskav obračajo kakor koli želijo - če so noseče, jim bo pač oproščeno, kdor pa bo opozoril na zlorabe, pa ne dela v korist otrok. Logika argumentacije je neverjetna!
Objavljamo celotno izjavo za javnost »Barbara Kastelec ima prav«:
Častno razsodišče Društva novinarjev Slovenije je pretekli teden Barbaro Kastelec, novinarko tednika Družina, obsodilo kršenja Kodeksa novinarjev Slovenije. Razlog za obsodbo je bil, da je v svojem članku z naslovom »Modernejša definicija družine« (19.7.2009) opozorila na boleča, a resnična dejstva v istospolnih zvezah, kot npr.: problem nasilja v istospolnih zvezah, v povprečju sorazmerno kratko trajanje istospolnih zvez ter okuženost z virusom HIV med homoseksualci.
Obsodba Barbare Kastelec pomeni grob napad na svobodo govora v naši državi s strani nekaterih novinarjev. Od novinarjev javnost pričakuje, da bodo prvi branitelji te temeljne demokratične svoboščine, ne pa tisti, ki jo kratijo.
Barbara Kastelec je bila obsojena, ker se ne strinja s tem, da bi bila z novim Družinskim zakonikom izenačena zakonska in istospolna zveza ter omogočene posvojitve otrok v istospolne zveze. Njen glavni »greh« pa je bil v tem, da se je kot ena redkih novinark drznila to svoje stališče tudi javno izraziti in argumentirati.
Koliko gre organizacijam istospolno usmerjenih in nekaterim novinarjem, ki stojijo za obsodbo, za koristi otrok, pove tudi dejstvo, da so dali Barbaro Kastelec po krivici obsoditi prav v dneh, ko pričakuje rojstvo otroka. Zanimivo, da je pod obsodbo podpisana novinarka Ranka Ivelja, velika zagovornica lobija istospolno usmerjenih in tista novinarka, ki je julija 2009 že javno obračunavala z Barbaro Kastelec. Trdno verjamemo, da se Barbara Kastelec s temi stvarmi ni preveč obremenjevala in da se še posebej ne obremenjuje sedaj, ampak se posveča svojemu plemenitemu materinskemu poslanstvu.
To odločitev Častnega razsodišča Društva novinarjev Slovenije zato razumemo tudi kot poskus zastraševanja in kot opozorilo vsem drugače mislečim novinarjem z namenom, da ne bi kritično pisali o predlogu novega Družinskega zakonika, homoseksualnih zvezah in posvojitvah otrok v istospolne skupnosti.
Kljub očitno velikemu medijskemu vplivu organizacij istospolno usmerjenih ter njihovega političnega lobija bomo v »Civilni iniciativi za družino in pravice otrok« nadaljevali z našimi prizadevanji, vse dokler bo to potrebno.
Več:
Ozadje zgodbe >>>
 |
RSS link na komentarje
Barbara Kastelec vam sporoca:
"Ko smo se v samostanu v Stični navsezgodaj prebudili, sem Maši začela pripovedovati zgodbo o nastanku tega samostana, o tem, kako je grajski gospe na begu zapela ptica, naj se tukaj ustavi ter začne graditi samostan. Od tedaj tu samostan stoji že več stoletij.
»Mami, takrat, mene še ni bilo. A tudi tebe ni bilo? Atija tudi ni bilo. Elizabetke tudi ne. A smo bili pri Bogu?«
»Ja, bili smo še pri Bogu,« ji odvrnem in preden ji začnem razpredati mojo predstavo o tem, da smo bili še v Božjih načrtih, izstreli: »A nas je Jezus imel na mizi?«
Kako praktično! To kar ni dosegljivo, je na mizi in ko rabimo, pač vzamemo z mize in damo v obtok. Kakor kos kruha ali dišeče jabolko. Tako nas je tudi Jezus vzel z mize in nas »postavil« na tla; v naš sedanji trenutek. Čas in prostor čudenja.
Od tu naprej nič več ne komentiram, samo pritrdim ji in z očkom se odpravita vem, gledat, kje bosta zagledala tisto ptico, vklesano v kamen.
S to prigodo lahko spet pritrdim enemu od letošnjih šmarničnih razmišljanj, kjer je papež (pozabila kateri!) neki mamici dveletne deklice na njeno vprašanje, kdaj začeti z versko vzgojo otrok, odgovoril¸ »Takoj, že zdaj ste dve leti in devet mesecev v zamudi.«
In potem svizec zavije cokolado...