Obisk pri Predsedniku Vlade RS? Čemu že? Razen zaradi prestiža. Pa še to izzveni ironično, saj gre za Boruta Pahorja.

Vlada je svoje opravila, ko je predlog DZak sprejela in ga poslala v Državni zbor. Od tam naprej je zadeva v rokah DZ: poslancev, vodij poslanskih skupin, predsednika in podpredsednikov DZ. Koliko podpirajo same rešitve zakona, kdaj sklicujejo in kako vodijo seje odbora, kdaj sklicujejo in kako vodijo seje DZ, koliko lahko vodje poslanskih skupin vplivajo na glasovanje svojih poslancev itd.

Btw, članek je šlampast. V vladi DZak ni imel podpore? Dvomim. Ker je takrat, ko ga je vlada na seji obravnavala, le Lahovnik bil proti oz se je vzdržal glasovanja. Ni pa podpore originalni DZak očitni imel med koalicijskimi poslanci - ti pa pač niso vlada.

Če je treba komu težit, so to Andreja Črnak Meglič (predsednica odbora, kjer obravnavajo DZak) - da odbor vodi na način, da bosta delo in razprava bolj učinkovita; koalicijski poslanci, ki so člani tega odbora - da vložijo in podprejo proceduralne predloge za hitrejše in boljše delo odbora pri obravnavi DZak (npr. z omejitvijo razprave, nevabljenjem zunanjih razpravljavcev itd) in v končni fazi tudi vse koalicijske poslance, da kompromisni predlog v 2. in 3. obravnavi podprejo ter predsednika DZ, g. Gantarja (in njegov kolegij), da pač obravnavo DZak čimprej po sprejemu na odboru uvrstijo na seje DZ ter razpravo vodijo na način, da bo DZak hitro sprejet.

Borut Pahor je, poleg tega, da je predsednik vlade, tudi predsednik Socialnih Demokratov, najštevilčnejše in najmočnejše koalicijske stranke, je torej vodja vladajoče koalicije.

Verjemite, da po 22 letih prizadevanja za enakopravnost istospolnih parov in družin dobro poznamo zakonodajni postopek in pristojnosti zakonodajne ter izvršilne veje oblasti. Vmes smo se dobro poučili tudi o drugih elementih procesov političnega odločanja.

Vsa dejanja in izjave kampanje Za vse družine! so sad temeljitega premisleka in sledijo enemu cilju: odprava sistemske diskriminacije istospolnih parov in družin v okviru Družinskega zakonika.

Kot koordinator kampanje Za vse družine! skrbno spremljam vse odzive, mnenja in predloge širše LGBT skupnosti, tudi tiste zunaj aktivnega aktivizma. Vključno s pripombami in predlogi virtualnih aktivistov.
Za vse dobronamerne kritike in nasvete se zahvaljujem, poudariti pa moram, da je treba videti celovito sliko, ki je veliko kompleksnejša od posameznih, na prvi pogled samoumevnih motivov. To pa je precej težko, če dogajanje spremljaš od zunaj. Zna pa biti tudi pogled od zunaj včasih zelo koristen.

In ker ne moremo biti vsi od znotraj, pač gledamo na zadevo od zunaj. In od tu je perspektiva drugačna. Če pa mogoče ne vidimo vseh detajlov natančno - tistih, ki se jih vidi od znotraj - pa je naloga tistih "notranjih" aktivistov, da zadevo tudi zunanjim primerno skomunicirajo.

Veliko je komuniciranja s širšo javnostjo preko medijev (preko sporočil za medije in intervjujev) ter s posameznimi segmenti LGBT javnosti glede posameznih projektov (Parada ponosa, varna spolnost, športne aktivnosti, zabava itd) preko interneta (spletne strani, mailing liste itd).

Malce premalo pa je komuniciranja z LGBT javnostjo (in njenimi podporniki) glede LGBT političnega aktivizma. Tako, čeprav predstavniki LGBT društev in kampanj sodelujete pri debatah in postopkih, o samem LGBT aktivizmu dobimo informacije iz medijev, ne pa direktno od vas.

Konkretno glede DZak: dostikrat se več (čeprav zelo popačenih in pristranskih) informacij o samem poteku postopka sprejema DZak dobi preko komunikacijskih kanalov nasprotnikov DZak. Žalostno.

Malce več neposrednega (brez posredništva množičnih medijev) komuniciranja z "zunanjo" LGBT in aktivistično javnostjo bi zelo koristilo.

Mogoče bi bilo tudi ugibanj in popačenih pogledov manj, če bi bilo več informacij na voljo. Tudi za zunanje. Ker pač nekateri ne moremo (nekateri celo nočejo) biti "znotraj".

Koliko pa poslanci lastne stranke upoštevajo svojega predsednika pa je je razvidno tudi pri drugih projektih: ko imajo povsem diametralno nasprotna mnenja. Še manjši pa je vpliv g. Pahorja na poslance drugih koalicijskih strank.

In Mitja, če lahko dodam še en predlog: začni(te) ločevati politični aktivizem od osebnostnega. Eno je boj za POLITIČNE pravice določene skupine, ki se uredijo v določenem zakonu. Povsem druga zgodba pa je boj za emancipiranje določenega življenjskega stila - pa naj gre za seksualne prakse, fetiše, stil oblačenja, pripadnost določeni subkulturi itd. Čeprav se na prvi pogled to dvoje zdi povezano, vendarle ni. Saj tudi sami LGBT aktivisti (notranji in zunanji) poudarjamo, da spolna usmerjenost NI življenjski stil. Zato naj se politični aktivizem usmeri na politične cilje: ureditev zakonodaje. Osebnostni aktivizem (boj za emancipacijo življenjskih stilov) pa naj se izvaja ločeno - skupinsko ali individualno, vseeno.

"Konkretno glede DZak: dostikrat se več (čeprav zelo popačenih in pristranskih) informacij o samem poteku postopka sprejema DZak dobi preko komunikacijskih kanalov nasprotnikov DZak. Žalostno."

Vsaj tole ne drži. Nasprotniki nekaj natolcujejo, z rtv.slo vred, Narobe pa vsaj poroča, kaj točno je bilo sprejeto in kaj ne.

In kako naj bi aktivisti komunicirali z "zunanjo" LGBT javnostjo?! kaj to sploh je - pri dejstvu - da primanjkuje ljudi, ki bi kaj konkretnega naredili in ne samo govorili? Vsak zunanji lahko kadarkoli aktivistu pove, kaj si misli, še bolje pa, da se sam-a vključi v delo. Ker zdaj je pravi čas.

Pa še ob zadnjem predlogu - osebno je politično - nemogoče je ločevati osebni aktivizem od političnega, kaj spet to sploh pomeni, saj nihče ne zahteva, da imajo medoti posebne zakone, nihče ne zahteva, da naj imajo ljudje medote rajši in npr. Mitja ni dal še nobenega intervjuja v ne-lgbt medijih na temo npr. medotov in njihovega življenjskega stila.

Hočem vprašati, kaj to točno pomeni? Da naj ljudje, ki hočejo enake zakone za lgbt populacijo, se nehajo ukvarjat npr. s HIV preventivo, ker to je življenjski stil?! Ker bo to "škodilo" boji za t.i. človekove pravice - in tu nastopijo dejstva, da ljudi ne zanimajo abstraktni koncepti, ampak konkretni ljudje ter zgodbe, torej je treba biti oseben. saj je tudi politika zasnovana na ta način, Zripsov člen o dedovanju ne bi bil protiustaven, če ne bi Mitja in Viki izkazala pravnega interesa.

Ja, Narobe rulz! ;) Če bi bilo svežih novic in informacij s področja političnega aktivizma še več, pa bi bilo še bolje!

Kaj konkretno pa LGBT aktivisti počnejo pri sprejemu DZak? Razen da sedijo na odboru in debatirajo ... Nisem še slišal novic v stilu "Danes smo se sestali s člani poslanske skupine Desus in jim predstavili ... ". Mogoče to počnejo, a večina "zunanjih" tega ne izve. In ne moremo pač biti vsi zraven (zaradi različnih vzrokov) - četudi bi si tega želeli. Zato pa se z javnostjo komunicira. In pač zunanji LGBT aktivisti smo ena izmed (zapostavljenih in spregledanih) javnosti.

Politični aktivizem se vodi predvsem skozi lobiranje ter javne proteste in podobne javne pritiske na politike.

Sodni aktivizem je del političnega, a predvsem bolj individualen - saj rabiš upravičence s sodnim interesom za vložitev tožbe.

Osebnostni aktivizem: jaz samo povem, kar vidim skozi medije: Mitja se venomer nekaj repenči na RKC (kar je očitno njegov osebni issue), nekaj tuli o "bodyfašizmu" ves čas itd (kar je tudi osebni issue). Pač osebne zadeve je treba ločit od skupinskih.

In še vedno sem mnenja, da

Odgovori v stilu: "Jaz delam po svoje in najboljše. Če kdo meni drugače, naj me zamenja in začne delati sam." so pa precej otročji. Kdor pač ne sprejem kritik - ki je (vsaj v mojem primeru) dobronamerna, čeprav ostra - potem pač naj se teh zadev ne gre. Tudi ne more se ultimativno zahtevati "Ali se nam pridruži ali pa nehaj kritizirati javno." Kanali LGBT aktivizma so različni. Vsak dela po svoje - a tisti izpostavljeni, ki komunicirajo preko množičnih medijev, pa morajo delovati ZA VVSE in V IMENU VSEH. Zato se jetreba kdaj tudi v jezik ugrizniti in biti bolj diplomatski in ne vseh svojih frustracij izbruhati.

Ne moremo vsi prisostvovati. Itak pa ponavadi velja "preveč babic, kilavo dete". Zato imam raje sistem ožje skupine predstavnikov ali celo ene osebe, ki pa poskuša zadevo vodit neosebno.

Če se že LGBT aktivisti predstavljajo kot predstavniki LGBT in aktivistične javnosti, potem naj pač tako tudi nastopajo - brez osebnih not. Ali pa naj se ne predstavljajo za prej našteto in naj poudarjajo, da so tam le iz svojih osebnih interesov in v svojem imenu.

LGBT predstavniki niso voljeni, zato je pač še toliko bolj potrebna dobršna mera širine in profesionalnosti (v smislu neosebnosti). Saj se da, če se hoče. Seveda ne gre čez noč, ampak se da.

Mitja & Co. - zahvale za dosedanje delo, kritike pa naj bodo spodbuda. Čeprav so ostre. Tudi zato, da bi se prijele.

Ma dobro, Tine, o katerih osebnih notah govoriš?

A se kdo v parlamentu bori za emancipacijo določenega življenjskega stila? Se pridružujem zgornjemu vprašanju, kaj to točno pomeni. Skrtka, o čem ti to?

In zakaj se ti zdi, da vsakdanje teme, ki jih, v tem primeru, Mitja po tvojih besedah "ves čas" izpostavlja, niso ločene od njegovega aktivističnega dela? Oziroma: kje vidiš to grozno povezavo med osebnim in skupinskim? A torej če človek nastopa javno kot predstavnik skupnosti, lahko piše samo o skupnih temah? Če praviš, da gledaš skozi medije - v katerih medijih pa je Mitja pri razpravljanju o DZak govoril o bodifašizmu?

In kaj bi bilo drugače, če bi uradno izvedel, da so se na ta in ta dan predstavniki glbt skupnosti sestali s člani poslanske skupine Desus? Sicer pa se tudi o takih stvarih marsikdaj poroča ali pa vsaj pošlje obvestilo za javnost medijem (to konec koncev počnejo vse nevladne organizacije... no, v bistvu vse organizacije in ustanove). Če se take novice potem objavijo in ali jih potem človek prebere in si jih zapomni, pa je druga pesem. Najboljše, da Narobe uvede posebno rubriko, kjer bi poročali o vsem, kar glbt organizacije počnejo od jutra do večera, s kom so se sestali ob tej in tej uri, koga so poklicali in kdo jih je kolikokrat zavrnil, preden se je z njimi končno sestal. Da bo slika cela. Nekakšen QueerLeaks. Mogoče bo potem jasno, kdo je sploh profesionalen.

Ja, sarkazem bo vse rešil. Ravno o tem odnosu govorim - ko se na vsako kritiko in predlog odzove užaljeno in se postavi na obrambne okope, kot da gre za sovražni artilerijski napad.

In zakaj Mitja rabi advokate? Se bo že sam odzval, če se bo hotel.

Da o paranoji ne govorim ... "za anonimneži se ne bomo pogovarjali in jih poslušali".

Saj ni treba. Tudi meni ni treba tu tulit. Pa to vseeno počnem, Ker mi je mar. Če mi ne bi bilo, bi bil tiho.

Pusti ti sarkazem, poanta sploh ni bila v tem.

Poleg tega, sarkazem v odzivu na določen komentar nikakor ne pomeni ponujanje rešitve na vse težave. In tudi ne pomeni užaljenosti. Nasprotno. Obregni se raje ob zastavljeno vprašanje. Mitja ne rabi nobenega advokata, mene osebno zanima utemeljitev tvojih kritik o mešanju osebnega s skupnim. Ali moram odgovarjat na komentarje samo v skupno korist in zanemarit osebno radovednost? Trdiš, da bi morali aktivisti ločit osebno bitko, al karkoli pač misliš s temi notami, od političnih oz. družbenih interesov skupnosti. Pojasni mi, prosim, kaj to pomeni. Očitno mi ne nese dovolj daleč. In se sploh ne delam norca. Ne razumem, na kaj se nanašaš.

In ne vem, na kaj se nanaša paranoja, o kateri govoriš tukaj zgoraj. Kdo pravi, da jih "ne bomo poslušali"? Saj nihče ne trdi, da kritika včasih ni koristna. Včasih je.

Kritika je koristna, če sproži pri naslovniki samorefleksijo in na podlagi tega korekcije. Ako je za kritiko dojemljiv, jo razume (to je tudi naloga kritika, da jo razumljivo pove oz zapiše) in je pripravljen na izboljšave na podlagi kritik. OK, dovolj o tem.

Osebna nota je lahko "začimba", ne pa glavna jed, ker se potem pozornost preusmeri z bistva na marginalne zadeve (čeprav za nekega posameznika zanj pomembne). Konkretno: izredno me moti Mitjevo poudarjanje bolečine, da ga RKC ne sprejema (in homoseksualce). To je njegova osebna bolečina, ki pač ne potrebuje toliko poudarka. Za članstvo v RKC se pač odločiš sam - če so tam kreteni, ki te ne sprejmejo, pač tja ne hodiš. Moliš in veruješ lahko doma, privat. In to nenehno vračanje k homofobiji RKC že meji na obsesijo. Saj so muslimani ali pravoslavci, tudi kake veje evangeličanov ... ter drugih ver tudi ... precej homofobni, pa se npr. Mitja ob to nikoli ne obregne. Zakaj ne, če gre za sistemski problem? Zakaj le RKC? Ker gre očitno za njegovo osebno bolečino, ki ji da pri komuniciranju preko množičnih medijev pač preveč poudarka.

Osebna nota. Če je tam za motiv, potem naj bo. Tudi lahko vpliva na strategije, cilje in taktike. Saj ves aktivizem ponavadi iz konkretnih osebnih težav izhaja. Problem je, če začne pa preveč prevladovat, se nanjo preveč fokusira. Sploh v zunanji komunikaciji bi se moralo vpletanju osebnih not izogibati. Ker potem se ustvari projekcija, da nekdo tam jamra povsem in le zaradi neke osebne prizadetosti in ne zaradi "višjih ciljev" - ko aktivizem dobi dodano vrednost.

Tudi sam se - pač na moj lasten način in zmožnosti - aktivistično udejstvujem. Vem, kaj je moj motiv. Nekaj posameznikov zanj ve, večini ga ni treba. Osebno lahko le to rečem, da se mi s tem ne bi bilo treba ubadati zaradi kakih npr statusnih oz formalno-pravnih ali kakih simboličnih koristi. Tudi moj aktivizem temelji na moji osebni bolečini, pa pač tega ne tulim na okrog in razlagam, kaj točno ta bolečina je. Ker bi to bila samo distrakcija in preveč fokusa na stvar, ki za širšo skupnost ni pomembna.

O Mitji vse dobro - redki so taki, ki bi se tako izpostavljali in tako strastno borili. A pač to ne pomeni, da ne bi moglo biti še bolje. Včasih je pač potrebno se ugrizniti v jezik preden se kaj blekne. Temperament je OK, a pri komunikaciji dostikrat škodi. Saj se Mitja kali in izboljšuje, a včasih mu še vedno uide na povsem osebno raven. Čudi me ... saj bi kot novinar Mitja moral to dobro vedeti, kako to potem skozi množične medije izzveni.

Občudujem Mitjev temperament in strast, a včasih sta pač lahko distrakcija.

Čeprav sta zadaj jeza, bes, žalost, užaljenost, prizadetost, bolečina itd tega pač ni potrebno vedno tudi v komunikaciji navzven (po)kazati. Ker se potem zdi, da delaš nekaj zaradi čiste čustvene prizadetosti in ne zaradi nekih racionalnih razlogov. Povem vam, da preveč osebna in čustvena komunikacija / nastop v množičnih medijih ne pošljeta pravega sporočila - in ta doseže le tisti, ki to bolečino delijo. Druge pa ne.

Problem je, ker mi dostikrat ljudje očitajo, da "se za nastop pred mediji že ne bodo spreminjali" in da "hočejo ostati takšni kot so". Da nočejo "manipulirati" in "podajati svoje lažne podobe ljudem". Ker vsak misli, da če se mora naučiti medijskega nastopa, da pa to nujno pomeni poseg v njegovo osebnost. Ni res. Še vedno lahko govoriš isto vsebino - le na malce drugačen način, ki je pač mediju in javnosti bolj prilagojen.

Ja, trapasto, vem. Tudi meni ni kul, saj dajem pač poudarek vsebini in ne formi. A pač folk tudi na formo tripa in je treba pač vsebino v primerno formo zapakirat. Mnogokrat tudi, ko gre za oblačila! Žal.

Zakaj kritika RKC?
1.
http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/cfaith/documents/rc_con_cfaith_doc_20030731_homosexual-unions_en.html
"The present Considerations are also intended to give direction to Catholic politicians by indicating the approaches to proposed legislation in this area which would be consistent with Christian conscience."
Dokument je delo nekdanjega prefekta Kongregacije za verski nauk kardinala Josepha Ratzingerja, torej sedanjega papeža Benedikta 16 in je uradni cerkveni dokument. Gre, kot je zapisal, za navodilo katoliškim politikom, kako ravnati v procesih pravnega priznanja istospolnih zvez.

2. Osrednja spletna stran, ki združuje aktivnosti nasprotnikov zakonika v civilni družbi je 24kul.si. Gre za spletno stran Zavoda KUL.si - Zavoda za družino in kulturo življenja, njegov direktor je – po podatkih AJPESA – pater dr. Tadej Strehovec, tajnik Komisije pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci. Gre torej za vrh RKC v Sloveniji.
(Spletna stran 24kul.si združuje tudi Civilno iniciativo za družino in pravice otrok, ki jo vodi Aleš Primc. Na njej pa se pojavljajo prav vsi nasprotniki Družinskega zakonika, ki jih lahko vidite tudi v parlamentu: dr. Tadej Stegu, Tomaž Merše, Tilen Mlakar idr. In mimogrede, stran 24.kul je, preverjeno, na strežnikih RKC.)

3. Na odboru je osrednji nasprotnik Družinskega zakonika France Cukjati (SDS), ki sicer sploh ni član Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, ampak se razprav udeležuje na lastno iniciativo (pod krinko nadomeščanja enega od članov odbora iz SDS). Tako je od začetka 2. obravnave DZak. France Cukjati je leta 1964 vstopil v jezuitski red in zdaj citiram Wikipedijo "Po dvoletnemu noviaciatu je nato v Zagrebu dokončal triletni študij filozofije, nato pa v Frankfurtu diplomiral še iz teologije. Zatem se je vrnil v Slovenijo, kjer je bil eno leto kaplan v Mariboru, nato pa po duhovniški posvetitvi pa kot kaplan v Pobrežju, nato pa v Borovnici. Takrat je tudi pričel študirati še medicine, nakar je izstopil iz jezuitskega reda; leta 1978 v Ljubljani je dokončal še študij medicino." Najbrž ni naključje, da je ravno nekdanji jezuit najbolj zagrizen nasprotnik DZak v parlamentu?!

Ker je RKC najštevilčnejša verska skupnost pri nas in tako najmočnejša verska institucija;
ker ima ta institucija jasna in uradna navodila, da mora podpiratiuzakonjanje diskriminacije istospolno usmerjenih;
ker ima najmočnejši vpliv tako na politiko, kot na volilke in volilce (ki bodo v primeru referenduma odločali o naših pravicah) ...
je ostra kritika RKC - s poudarkom na udejanjanju ustavne ločitve verskih skupnosti od države - utemeljena.

Ostale verske skupnosti nimajo tovrsntega vpliva (niti tovrstne jasne, zapisane, uradne in tako agresivne strategije nasprotovanja človekovim pravicam LGBT), sem jih pa kritiziral, vsakič, ko so se oglasile. (Vse ostale interpretacije moje kritike RKC so napačne. Sam sem iz RKC (v katero nisem bil vpisan po lastni volji) uradno izstopil leta 2003, ravno zaradi t. i. Ratzingerjevega dokumenta.)

Naj še dodam, da se pri kampanji Za vse družine! pogovarjamo s številnimi akterji: strokovnjakinjami in strokovnjaki s področja sociologije, antropologije, razvojne psihologije, psihoanalize, psihoterapije, prava (posebej družisnkega in ustavnega), s predstavniki in predstavnicami parlamentarnih in zunajparlamentarnih strank, različnih civilno-družbenih organizacij, z aktivistkami in aktivisti različnih generacij, z ljudmi, ki gibanje aktivno sooblikujejo od znotraj in tistimi, ki ga podpirajo (jasno, tudi kritizirajo) od zunaj ... o vseh teh procesih javnosti ne obveščamo, ker je to glede na prostovoljno naravo vsega tega dela neizvedljivo in ker to ne bi bilo v interesu uresničitve našega cilja: odprava sistemske diskriminacije istospolnih parov in družin v okviru Družinskega zakonika.

Mitja, roko na srce, RKC posvečaš preveč pozornosti. Za pravice manjšin skrbi država - preko zakonodaje, pravosodja ... in konec koncev tudi preko vzgojno-izobraževalnega sistema (informiranje in osveščanje o diskriminaciji, različnosti itd).

RKC je pač vzporedni sistem - v katerem smo člani lahko državljani prostovoljno. Državljan Slovenije pa pač si - razen če dobiš državljanstvo drugje. Tu je izbira dosti težja kot pa izstop iz RKC in neobiskovanje njihovih obredov.

Res RKC vpliva na menja svojih ovčic, a čedalje manj. Vsaj generalno gledano. Država ima preko svojih sistemov dosti večji vpliv.

Zato bitka z RKC NI produktivna. Bitko je treba biti z državo.

France Cukjati (in njegova SDS) je država. Jakob Presečnik (in njegova SLS) je ravno tako država. Tudi Ljudmila Novak (NSi). Tudi referendum, ki ga bo zahteval Primc (ob podpori Strehovca, torej RKC) - če ga ustavno sodišče ne ustavi - bo potekal na državni ravni in bo odločal o državni zadevi: o Družinskem zakoniku. Zato ocenjujem, da je razmislek iz prejšnjega komentarja precej naiven. Zgodba ni tako preprosta, kot zgleda morda navzven, vplivi (tudi na koalicijo) so precej bolj kompleksni, kontekst veliko širši. Ali če parafraziram ... pri kampanji Za vse družine! se - pač na nam lasten način in zmožnosti - aktivistično udejstvujemo. Vemo, kaj je naš cilj in trudimo se, po svojih najboljših močeh, da bi ga dosegli. Vsi ključni akterke in akterji iz 12ih organizacij (ki delamo pri kampanji, in še malo čez) vemo: kaj, kako, kdaj in zakaj, večini tega ni treba. Ker bi to bila samo distrakcija.

In kaj je tvoj cilj konkretno? Prepričati Cukjatija, Primca, Novakovo, Pojbiča, Strehovca, Stresa, Štuheca itd. da je njihovo ravnanje homofobno in nekrščansko? Po možnosti še s citiranjem odlomkov iz biblije ... Jaz bi se potem tu vprašal, kdo je potem naiven.

Pri desnici vemo, kam pes taco moli. Bolj problematično je cincanje levice in popuščanje pritiskom RKC. In tu bi moral biti fokus: pri pritisku na politično levico, na poslance LEVICE (torej koalicije). Upadanje z RKC in desnico je NEPRODUKTIVNO.

Desnica bo iz ideoloških razlogov itak proti DZak. Še referendum bo podprla. Vprašanje pa je, kako dobre argumente bo koalicija poslala na US (če sploh), ko bo to presojalo o referendumski pobudi. In kako aktivno bo levica podpirala DZak in kako, če bo do referenduma prišlo. To je ključno. Ne pa ubadanje z RKC in desnico.

Btw, če res tako dobro veste, kaj, kako, kdaj in zakaj hočete, zakaj potem ni rezultatov? Hoteli ste originalni DZak, pa ga ne bo. Vprašanje, če bo sploh tudi kompromisni DZak zaživel.

Sem že milijonkrat povedal in še 1x bom: preveč se usmerja pozornost na desnico in nanjo vali vso krivdo ter verjame levici na besedo in ne na dejanja.

In očitno vam marsikaj ni jasno, če se za vse obtožuje desnico. Ta bo seveda uporabila vsa sredstva v boju proti. A problem je, ker druga stran - torej levica - ne uporabi vseh sredstev v boju ZA. Zakaj? Zato ker pač za to ni dovolj podpore znotraj koalicijskih poslancev. Predsedniki stran, ministri in celo vodje poslanskih skupin že lahko marsikaj sklenejo, obljubijo itd, a na koncu je vse odvisno od posameznih poslancev - ali glasujejo ZA ali ne. Pa naj gre za reforme, za nezdružljivost funkcij itd. Imajo pač osebne poglede in interese.

In tu je pač glavni problem: kako ima lahko levica v svojih vrstah homofobne poslance, ki se zavzemajo za diskriminacijo? Če je že to naravno za desnico, za levico to ni.

Tega pa nihče ne problematizira znotraj LGBT. Nihče ne pritiska na leve stranke, naj pač homofobnih ljudi ne kandidirajo za poslance, ker to ni v skladu z njihovimi strankarskimi programi in ideologjo. Šele ko bo to standard na levici, se potem to tudi od desnice zahteva.

Res, totalno preveč poudarka na RKC in desnici. Bistveni problemi so drugje. Če bi imeli pravo levico, bi takšni in drugačni zakoni, ki se tičejo LGBT že bili pod streho. Dokler pa so levičarji (socialdemokrati) in liberalci to le na deklerativni ravni, potem pa to malce porinejo v ozadje, če je bolj pragmatično zanje - vse dotlej pa se na tem področju ne bo premaknilo.

Zato je tu prvenstveno potreben pritisk na LEVICO in vedno na VLADAJOČO KOALICIJO. Ne pa ne desnico - še posebno, če je ta v opoziciji in brez moči.

Včasih se mi zdi, kot da je LGBT aktivistična skupnost tako zlizana z levico, da se ji ne upa nič reči in jo pokritizirati. Saj se to včasih sramežljivo zgodi, ampak v primerjavi z vso žolčno kritiko desnice in RKC pa ta kritika levice povsem zbledi in se vidi kot nepomembna.

Ne rečem, da se desnice in RKC ne sme kritizirati - a pač ta kritika ni sorazmerna z dejansko močjo, ki jo trenutno RKC in desnica v SLO imata.

Trenutno je vaš nasprotnik država - ta pa je trenutno v oblasti levice. Se ne bi raje na to fokusirali, kot pa preganjali bavbave?

Hvala za refleksijo. Vzeto v razmislek. Dejstvo je, da je vsakršna refleksija, posebej še dobronamenra, tudi če je osnovana zgolj na medijskih reprezentacijah LGBT gibanja in zato reflektira samo vrh ledene gore vsega dogajanja, lahko zelo koristna pri izboljšavi naših prizadevanj za odpravo sistemske diskriminacije. Na tem področju nam gre že skoraj 30 let zelo dobro, napredek, tako na družbeni, kot zakonodajni ravni je znaten. Če je bila homoseksualnost še pred nekaj več kot 30 leti kaznivo dejanje, danes govorimo o pravnem urejanju posvojitev. Verjamem, da je s skupnimi močmi: eni na polju frotline akivizma, drugi na polju mikroaktivizma v vsakdanjem življenju, tretji na polju virtualnega akivizma, četrti na polju kulture, peti sociale, šesti šolstva, zdravsstva, gospodarstva ... mogoče doseči družbeno in državno stanje, v katerem bo moč živeti suvereno in svobodno.

In če so slučajno Primc, Cukjati, Strehovec, Pojbič itd tak problem na odboru, se predstavniki LGBT organizacij pač ne udeležujte sej odbora, dokler predsednica ne bo zagotovila takšnega vodenja sej, kjer se takšni izpadi ne bodo dopuščali. Brez javnega protesta predsednici glede vodenja sej ali demonstrativnega odhoda oz neudeležbe samo pritrjujete njenemu poraznemu vodenju, ki vse to dopušča - od žalitev do zavlačevanja razprave. Še prej pa cincanju koalicije.

Ne vem, zakaj takšna servilnost do Černak - Megličeve?

Ja, Mitja. Kot novinar verjetno dobro veš, da je med "pravo" realnostjo ter med medijsko reprezentacijo oz realnostjo včasih kar precejšnja diskrepanca. Zato mogoče ni napak dobiti feedbacka tudi na podlagi medijske realnosti. Seveda bi lahko prišel "noter" in dobil "notranje" informacije in bi mi bilo marsikaj bolj jasno. A bom raje še vedno s trenutnega vidika gledal na stvar. In se obregnil ob tisto, kar se mi iz tega kota vidi slabo oz ne dovolj dobro. Kar pomeni, da se mi tisto, česar ne omenjam, pač ne zdi problematično.

Seveda brez aktivizma ni nič. In aktivizem pač na različnih nivojih deluje. Največkrat pa se v množičnih medijih pač pojavlja politični aktivizem, ki se tiče zakonodaje. Zato toliko hrupa o tem.

Ja, trenutno je kar nekakšna renesansa ... Sploh zadeve niso tako črne glede LGBT kot nekoč. Seveda pa so žal tudi kaki fanatični homofobi bolj pogumni in glasni, čeprav jih je malo.

Kateri aktivizem je najbolj doprinesel k razmeroma dobremu stanju, bi težko rekel. Vsekakor pa ne gre podcenjevati vloge zabavne industrije - tudi zaradi tega, ker jo marsikje kot producenti, pisci, idejni vodje itd kreirajo LGB osebe. Filmi, serije, glasba, teater (variete). Tudi novičarski mediji z LGB osebami kot uredniki, direktorji, novinarji, lastniki itd , ki so agendo potisnili v medije. Tudi to je svojevrsten aktivizem, ki ima kar precej pomembno vlogo! In iz tujine se širi tudi k nam.

TineB, kako bi pa ti prepričal levico? Konkretno, s čim? Kaj jim lahko aktivisti še ponudijo, predstavijo, zagrozijo itd., da bi bilo boljše?

Kajti, če prav razumem, izpostavljanje "skupnih sovražnikov", kot je sprevrženo delovanje RKC, duševno bolan Cukjati ipd. po tvojem mnenju ne pomaga. Ker meni se zdi ta strategija ustrezna - informiranje ljudstva, ki bo, upam, počasi dojelo, da mora nekaj naredit, če noče, da bomo na koncu vsi po**** od teh podležev.

Kako bi prepričal leve in liberalne koalicijske stranke? S čim? Z njihovimi lastnimi programi in ideologijo!!!

Saj se sami radi kitijo z deklerativnim zagovarjanjem enakosti, enakopravnosti, človekovih pravic, nediskriminacije itd. A očitno nekaterim so dovolj besede. Meni niso. Meni so pomembna dejanja in ne besede. In to je treba levo-liberalnim politikom v ksiht zabrusiti. In ne briga me njihove besede, trud in delo - zanimajo me rezultati. Če jih ni, so pač kritike upravičene.

Zame je nepojemljivo, da v kao med poslanci levo-liberalnih strank sedijo homofobni ljudje oz ljudje, ki jih moti popolna odprava diskriminacije homoseksualcev. In to je treba tudi predsednikom strank in njihovim organom jasno povedati, da je pač takšne ljudi neprimerno in nesprejemljivo kandidirati na poslanska mesta.
Enako velja servilno obnašanje do Črnak-Megličeve - kajti njeno vodenje odbora je porazno in dopušča tam homofobne izpade in žaljenja vpričo tam prisotnih istospolno usmerjenih gostov. Pa tudi, če jih tam ne bi bilo - bi bilo vseeno nesprejemljivo. Nobenega protesta nisem slišal. Kaj šele kake akcije (npr odhod s ali neudeležba na seji). Sem pa slišal pritožbe čez te izpade. Ja, pravilno. A kriva je tiudi predsednica, ki jih ne sankcionira - zato se venomer ponavljajo.

Kot sem rekel: spoštovanje si prislužiš. Z lezenjem v rit si ga pač ne. In z mojega vidika je lezenja v levo rit totalno preveč - ker ni upravičeno.

Levo-liberalci, ki so trenutno na oblasti - s škarjami in platnom - si pač zaslužijo kritiko, ker pač rezultatov na tem področju ne sproducirajo.

Izpostavljanje sovražnikov ... Pa saj ljudje niso glupi. Saj tisti, ki niso del RKC, vedo, kaka je RKC. Njeni člani pa so VERNIKI. In jih pač ne boš skonvertiral. Kvečjemu še bolj razjaril. Kaj se spolh ubada z njimi???!!! Bolj ko se z njimi ubada, večjo težo se jim daje. Žal.

Fokus bi moral biti primarno na DZak in levico: da stvar spravi pod streho na čimbolj kulturen način. A tega ne počnejo. Konkretni ljudje na konkretnih pozicijah: predsednica odbora in tistih nekaj poslancev koalicije, ki so izsilili kompromisni zakon. Ja, njim so bili kompromisi namenjeni, ne desnici in RKC. To je bil samo PR stunt levice in nekateri mu še vedno veselo nasedate.

Btw, s čim pa so aktivisti do sedaj že zagrozili levici? A za grožnjo šteješ kričanje "Dovolj imamo!" na lanski paradi?

Grožnja bi bila, če bi zagrozili z resno javno kritiko in javnim pozivom ter aktivnim agitiranjem, da naj LGBTjevci in podporniki pač ne nasedajo več levici in naj ne volijo teh strank, ampak raje npr Zelene ali pa naj ne gredo na volitve. Verjemi, da gre zdaj tem strankam za vsak glas!

A ker levo-liberalci vedo, da so desni in RKC "sovražnik", vas pač imajo na vrvici - ker kao druge izbire kot njih pač nimate. Pa jo imate: lahko ste niste nikogaršnja kuzla.

Zdaj je kar je. Originalni DZak je pokopan - takšna je bila pač realna politična situacije; z glavo skozi zid se tu ne more ta trenutek. Zato je treba pa pritisniti na poslance koalicije, da bo vsaj kompromisni sprejet, potem pa naj - če so levo-liberalci res tako načelni, kot deklerativno trdijo - v primeru sprejema DZak vložijo (DZ - torej poslanci koalicije ali pa celo sama vlada) na Ustavno sodišče zahtevo za presojo ustavnosti DZak: ali diskriminira glede na spol oz spolno usmerjenost (in tako ni v skladu s 14. členom ustave) ali ne. In bo vse jasno, kje smo. Seveda, če ne blefirajo spet. To zahtevo za presojo ustavnosti lahko vloži VLADA - ki je že itak originalni DZak podprla (problem so bili poslanci, ki ga niso v dovoljšnem številu) - in tako to ne bo odvisno od DZ.

Nekateri te pa toliko zaslepljeni s "sovražnikom", da potem že vsakega "nesovražnika" vzamete za prijatelja, čeprav to ni (oz je le na deklerativni ravni).

Se je kdo od LGBT aktivistov osebno pogovarjal s poslanci koalicije, ki so nasprotovali originalnemu DZak? Ali se je le ubadalo s Primcem in Cukjatijem?

TineB., če povzamem - nadvse NAIVNO je tvoje razmišljanje, po mojem mjenju.
Kako lahko nekdo, ki nima nobenih pravic in vzvodov moči, grozi?!? S tem, da ne bo glasov na volitvah za njih?!? Pa lepo te prosim! Potem ne bi dali ven Zakona o malem delu, pokojninske reforme ipd. - ker tu so grožnje o glasovanju resne in zakoni ogroženi. Za pa lgbt populacije, ki bi rada imela svoja razmerja urejena, jim pač ni mar. Saj tisti, ki so večini, torej ped****+, stare nad 30 let, ki živijo doma v strahu, da bo kdo izvedel, da si na netu / v nedeljo v cekrvi / na cerkvenih vajah iščejo tipe / na fuk placih, itak ne bodo volile njih. Pa če presežem sarkazem, resno - užaljen odhod iz dvorane - to so naredili SDS na eni izmed prvih obravnav - ok, da niso glasovali, skratka - take stvari tukaj ne pomagajo.

Predočenje njihove lastne ideologije - kot da je sami ne poznajo, kot da je opozicija ne pozna, so pač politi, grejo tisočkrat čez svoje besede, so what, a ne.

RKC - njihovi člani še zdaleč niso samo verniki. krščanski socialisti so npr. del vlade, a ne. V RKC včlanjenih je mnogo liberalcev, mnogo ljudi je pač tako poročenih, ker je to tradicija, v cerkev gredo pa samo ob teh izvajanjih zakramentov. Taki še imajo nekaj morale in bi lahko kaj naredili. Ja, mogoče je pa to naivno razmišljanje.

Še enkrat, KRITIKA, ki si jo oblast zasluži - pa saj jo dobiva NON STOP!! In, a ji kaj pomaga - recimo npr. drugi zakoniki istega ministrstva, Grimsov zakon, itd. Res, no, kako lahko verjameš, da boš z neko kritiko nekam prišel?!? In kaj je zate - resna kritika, spet? Jaz sem v medijih zaznala kar nekaj resnih argmentacij, da je kompromis korak nazaj.

Poslanci, ki naj bi nasprotovali originalnemu DZak - mislim, da to niso bili konkretni ljudje, nikdar niso bili imenovani, vedno se je samo reklo, da obstajajo - kot gejevski lobi. :) Da, mislim, da se je zelo poskušalo priti do njih, vendar aktivisti o neuspešnih poskusih niso poročali na Narobe.

Jaz se strinjam z odgovornostjo predsednice - ampak hej, ko sem se enkrat nekje mimogrede pogovarjala z enim SDjevcem o tej temi, je najprej sam izpostavil trmoglavega Svetlika in potem Črnak - Meglič. To sta samo človeka - in lgbt aktivisti jih očitno ne morejo prepričati oz. spremeniti njihovega karakterja.

Kar pa lahko naredijo in kar so naredili prav - je vztrajanje na teh sejah in izražanje mnenj, ki so jih kdaj ustrezno povzeli celo mediji. To je bil za moje mnenje učinkovit način, in uspešen.

REALNO - posvojitve so še vedno možne, če jih geji ali lezbijke res hočejo, bo šlo tako ko je šlo v Šaniji pred njihovim zakonom, najprej en, potem pa še partner. ŠE BOLJ REALNO - v Sloveniji so takšne posvojitve tako redke, tudi za strejte, da itak niso realne. Ko pa bodo, dobo pa tudi za lgbt populacijo.

Po tvojem mnenju ni treba storiti nič, ker se bodisi ne da nič storiti ... oz je trenutna strategija OK, saj vseeno prinaša neke rezultate?

Ja, pa res. Po 30 ali 40 letih bo sproduciran rezultat, ki bo "zagotovo" posledica delovanja političnih LGBT aktivistov v vseh teh letih.

Oprosti, ampak v SLO je trenutni politični LGBT aktivizem izredno kilav in neroden!

Mnogo bolj je npr aktivizem uspešen na sodnem področju - ko gre za konkretne individualne zgodbe in primere, ki potem ustvarijo sodno prakso in pomembne sodne odločitve.

Pri lobiranju in vplivanju na politične odločitve pa pač strategija ne deluje. Ne trdim, da bi drugačna strategija zagotovo delovala - a če je ne preizkusiš, pač nikoli ne izveš. In če trenutna ne deluje, potem jo pač menjaš - ne pa da se vztraja pri njej v upanju "saj enkrat bo pa že uspelo ... če ne letos, pa čez 40 let".

A kdo vpliva na stranke, naj to problematiko vnesejo v svoje programe? Verjetno ne. Koliko ljudi se s tem ukvarja? Če sploh ... Včasih že kak telefonski klic ali sestanek ob kavi zaleže.

Užaljen odhod s seje, praviš. Kdo pa je govoril o užaljenem odhodu? Ej, če pač rečeš, da stalnih in nesankcioniranih žalitev ne boš toleriral, zame pač ni užaljenost, ampak stvar dostojanstva in samospoštovanja. Sploh, če imaš možnost s tem vplivati na pristojne. Glej, nori Aleško je dosegel, da so ga začeli spet vabiti na seje, potem ko so mu povabilo odrekli.

Resna kritika ... Ni odvisna le od trdnosti in prepričljivost argumentov samih, ampak žal tudi od teže samega kritika. Če ta nima zadostne avtoritete in spoštovanja, potem se njegovih kritik ne jemlje resno. Spoštovanje si pa prislužiš - tudi s tem, da postaviš jasne meje lastnega spoštovanja. Oprosti, kako resno pa lahko jemlješ besede ljudi, ki sedijo tam in se pustijo poniževati. OK, soočenja v medijih so bojkotirali - pravilno ... Zakaj so pa potem pristali na soočenja v odboru? V čem je pa razlika?

Povedali so svoja mnenja ... Vsak že 100ič. Je to na kaj vplivalo. Ni. Čemu torej prisotnost tam, če bi se lahko tiste ure izkoristile za osebno in neposredno lobiranje v parlamentu. S sestanki pri poslancih. A očitno je bil fototermin s Pahorjem bolj pomemben, ja.

Menjava strategije ali pa menjava vodilnih aktivistov. Jaz druge rešitve ne vidim. Sveža kri je potrebna. Vsa čast in slava Romanu, Mitji, Mihi itd ... a verjetno so vsi že precej naveličani in utrujeni.

Poznam kar nekaj ljudi, ki bi bili zainteresirani aktivno participirati pri LGBT političnem aktivizmu, pa nočejo - ker se jim zdi trenutno stanje preveč amatersko, vodje tega gibanja pa preveč zacementirani, da bi se jih lahko premaknilo. Prvo vodilo učinkovitega političnega aktivizma in lobiranja je medijska neizpostavljenost. Tu pri nas so pa vsi za vse: govorci na paradi, glavni razpravljalci na odboru, podpisniki pod izjavami za javnost, sorganizatorji dogodkov. Že bolj jasna in striktna razdelitev vlog bi bila dobrodošla - naj počne vsak tisto, kar najbolje zna. Ne pa vsi vse. Ej, tako sposoben pa nihče ni, da bi vse znal.

In sam sem mnenja, da je najprej treba optimizirati znotraj organizacije, potem pri podpornikih in šele nato se lahko začneš ubadati s "sovražniki". Drugače imaš izpostavljenih preveč šibkih točk in premalo resnih zaveznikov - pa te lahko "sovražnik" hitro načne. In ravno to se dogaja.

Saj simptome in probleme zna skoraj vsak identificirati. Problem se pojavi pri odkrivanju vzrokov zanje. In določeni vzroki se ponujajo kar sami po sebi.

"If it looks like a duck, swims like a duck, and quacks like a duck, then it probably is a duck." Ne glede na neke težke družboslovne razlage (sociološke, antropološke, itdloške, kaj je "dejansko" problem. Ker raziskave, teorije itd tako pravijo. Ja, včasih je pa to samo priročen izgovor in bežanje pred pravimi vzroki.

Naivnost ... Mogoče je moje mnenje naivno. Čeprav izkušnje kažejo, da je dosti bolj učinkovito kot pa trenutna strategija potrpežljivega in uslužnega čakanja. In dokler se ta strategija ne poizkusi realno tudi na področju političnega LGBT aktivizma, se ne bo vedelo, ali res ne drži. Za trenutno pa lahko rečemo, da zagotovo ne. Kaj se pa lahko izgubi? Nič. In takrat pač lahko mirne vesti menjaš strategijo - če je seveda za to seveda obstajata volja in know-how vpletenih. Če pa ne, pa pač vpletene (vodilne) menjaš.
A kako že, če niso voljeni? Z ustanovitvijo novega, finančno močnejšega LGBT društva? Ali pa celo s "prevzemom" kakega obstoječega. Se dogaja: včlaniš gručo podpornikov v društvo (magari študentov, ki jim plačaš), glasujejo po tvoje na skupščini društva in tako že obstoječe društvo "sovražno prevzamejo". 'Ima toga puno.' Še posebej, ko del članstva ali simpatizerjev ni zadovoljen z delom trenutnega vodstva društva.

Sem kdaj trdil, da imam čudežno rešitev? Dvomim. A trenutna aktivnost pač ne zadošča in NUJNO je treba poizkusiti kaj novega in menjati strategije in taktike. Sploh ne nujno z mojo. Daleč od tega. Pač s tisto, ki bo dala rezultate - to pa bo vidno takrat, ko bo stara zamenjana in nova implementirana. Drugače to pač ni mogoče izvedet, kot pa le na tak način.

Draga, Maja.

Če sem lahko tudi malo bolj konkreten, kako bi se npr dalo vplivati na delo odbora. Tam so sedeli tudi poslanci, ki so bili izrazito naklonjeni LGBT političnemu aktivizmu (Rožej, Potrata, Frangež itd). In sem prepričan, da bi se dalo koga prepričati, naj vloži proceduralni predlog, kako naj se odbor vodi. Tako kot je dve seji nazaj g. Križman (SD) predlagal, da lahko vsak o enem členu razpravlja le 1x, člani odbora iz koalicije so to podprli in razprava se je pospešila ter tako tudi delo odbora. Zakaj to ni bilo predlagano že na npr 2. zasedanju, ko je bilo vidno, da se bo zadeva vlekla. tudi dopustilo se je, da se je o vsakem členu razpravljalo posebej (in ne po sklopih) - tudi to bi se lahko kot proceduralni predlog dalo na glasovanje.

Cela vrsta možnosti je bila, pa je nihče ni izkoristil - niti nihče od zainteresiranih ni lobiral zanjo.

Enako je Frangež predlagal, naj predsednica vzame besedo, že bo kdo žaljiv - a žal tega ni podal kot proceduralni predlog in predsednica temu predlogu ni bila zavezana in je bilo spet vse od nje osebno odvisno.

Je kdo od vas tam to kakemu poslancu predlagal, da naj proceduralni predlog poda? Se je sploh kdo tega domislil? Ali se je le tam sedelo kot cicibani in potem javskalo, kako grdo govorijo stric Cukjati, stric Primc in stric Pojbič. Ukrepal pa ni nihče nič. Zakaj?

Zakonodajni postopek je pač boj interesov - in svojo voljo in interese je pač treba uveljavljati s stalnimi pritiski na vpletene. Posrednimi in neposrednimi.

Razen, če vam je bilo že na začetku rečeno, da ste tam le kot statisti in ne vplivate na nič. Potem pa tudi ne vem, čemu je bila vaša prisotnost tam potrebna? Iz terapevtskih razlogov? Ne vem ...

Kdo so bili nasprotniki originalnega DZak znotraj koalicije? Večina poslancev Desusa, dva nepovezana poslanca, ena poslanka SD in en poslanec Zares. Točno se ve, kdo so to bili. Poimensko. Vsaj znotraj poslanskih skupin - ker je bilo Kopač - Mrakovi točno sporočeno, koliko katerih poslancev podpira originalni in koliko kompromisni zakon. Zakaj so si nekateri premislili po 1. glasovanju - je bila zadaj vezana trgovina, ki je splavala po vodi? So 1. glasovali s figo v žepu - s pričakovanjem, da DZak itak ne bo nikoli sprejet? Ne vem.

In te poslance se je vedno spregledalo in naivno pričakovalo, da bo DZak podprt, ker je pač v 1. fazi dobil dovolj glasov. Ter s prstom kazalo na opozicijo, da so oni ključni problem. Pa niso. Razen tega, da so nekateri nesramni in žaljivi homofobi, za zagotovitev glasov niso potrebni - kot se je izkazalo: niti na odboru, niti na sejah DZ. Vse je v rokah koalicijskih poslancev.

TineB,

nisem vsega brala, lahko ti dam pa naslednji odgovor: velika večina tega, kar pišeš, je bila predlagana, izrečena, formalno in neformalno - in je bila zavrnjena. In to večkrat.

Tvoja strategija - (užaljenega) umika in tišine - kar počne večina lgbt populacije, ta se kaže za neuspešno. To, da nekatere stvari nimajo vpliva - to je tvoje opažanje, veš pa ne. Je pa smešno, da si tako prepričan, da bi t.i. pokazanje spoštovanja kaj pomagalo. Nihče se ne pusti poniževat na teh odborih in hkrati vsa lgbt populacija se pusti poniževat. Koliko prostestnih pisem, pisem bralcev, pisem poslancem, uglednim ljudem itd. si pa ti že pisal? Koliko sodnih sporov si sprožil?

Kako, da ti toliko stvari aktivističnih veš, pa nisi zraven?! Ne štekam, res. In zdaj tole mislim čisto resno: daj, pojdi in se pogovori s poslanci. RES! Če se ti ne javijo na mejl, pa prosi Mitja ali kogarkoli, ki ima nekaj stika.

Stranke - v Kampanji za vse družine so vsi podmladki, torej - da STRANKE so tu, ljudje so tu - še enkrat ti pravim - realna situacije je, da smo revna manjšina z malimi, zelo malimi vzvodi moči.

Ti boš vedno tako mislis, kot zdaj pišeš, zato je nujno, da probaš! Daj, pojdi v aktivistično akcijo nagovorov s poslanci, tvoji izračuni kažejo, da je še nekaj časa.

Srečno"

Draga Maja.

Kako se ne pusti poniževat na odboru, če pa lahko npr Cukjati in Pojbić tulita prav žaljivo deset minut in več, pa ju nihče ne ustavi? No, morala bi ju predsednica. Ona ima tam to vlogo. Če je ne opravlja, potem pač ne sediš tam. Svoje mnenje podaš pisno in odkorakaš - ali pa naslednjič ne prideš. In še primeren pomp narediš. To nista ne užaljenost in ne tišina.

Komu je bila predlagana, kaj in zakaj je bila zavrnjena? Ker tako kot mi govoriš, se zdi, kot da je vse skupaj bila že vnaprej dobro splanirana igra. Težko verjamem.

Koliko pisem sem pisal? Kar nekaj. Koliko sodnih sporov sem sprožil? Nobenega, ker nimam pravnega interesa, žal.

To, da ste revna manjšina z malo vzvodi moči, bi se težko strinjal. Verjetno le niso pravi ljudje na pravih mestih. Vprašanje pa je, kako tiste prave motivirati, da bi ta mesta zasedli. Ker očitno niso dovolj aktivisti po srcu, da bi se jim dalo s tem ukvarjati.

Če bom poskusil. Verjetno bom. Če ne tokrat, pa naslednjič. Žal sem tudi v malce nerodnem položaju zaradi poslovne vloge. In kot sem že večkrat poudaril: če si bom že šel "mazati roke", si jih bom šel takrat, ko bom lahko sodeloval z vplivom od začetka pri projektu. Če bom že za kaj svoje ime zastavljal, hočem imeti kontrolo. Drugače se te igre ne grem.

In ni mi jasno, zakaj bi bilo tako težko podati informacije, kaj vse se dogaja na politčnem aktivističnem področju glede LGBT. Če ste se hoteli sestati z določenimi poslanci in vas niso hoteli ali "imeli časa" sprejeti, zakaj tega ne vemo? Da bomo vsaj vedeli, kateri hinavci so to.

Predlagali ste ... formalno itak ne morete ... neformalno pa pač tako, da za vas to formalno stori eden od članov odbora.

Zdaj je itak vsega konec. Paberkovanje na odboru je končano, kompromisni DZak gre na sejo DZ. Kolesja se pač več ne da zavrteti nazaj. Zdaj so večji problem poslanci LDS, ki se lahko glasovanja o kompromisnem DZak vzdržijo in mogoče glasov celo zmanjka (sploh pri ponovnem glasovanju v primeru veta Državnega sveta).

In še vedno se mi še vedno velik problem, ki ga nihče ne izpostavlja, da so znotraj levo-liberalnih strank poslanci (kli jih kandidira stranka sama!), ki so homofobni oz nenaklonjeni ustreznemu reševanju statusnega vprašanja homo parov in družin. To se mi zdi že kar škandalozno! Ne, tega ne bomo slišali v protestih. Le na desnico in RKC se bo spravljalo - kot da ima pa to kak efekt. Razen notranjega zadovoljstva, ko si "pljunil proti sovražniku". Mene bolj neiskreni prijatelji skrbijo kot pa sovražniki. Kot se je izkazalo, ti neiskreni prijatelji lahko kaj hitro zabodejo nož v hrbet, ko se ukvarjaš s "sovražnikom".

Ne vem, no. Kot je Mitja rekel: iz različnih zornih kotov se situacije pač različno vidijo. In če pač dobiš še kako informacijo, kako vse to od zunaj izgleda, mogoče celo koristi.