Tako je prav! Bravo in čestitke Romanu Kuharju in vmes, ki so podali pritožbo!

In kakšne bodo sankcije?

Sankcij ni, gre le za moralno obsodbo. Kaj je povsem dovolj - dejstvo je, da je novinarka zavajala na skodo glbt skupnosti in to zavestno.

Pohvala za vložitev pritožbe in čestitke ob pozitivni razsodbi!

Pravilno!
Škoda ker tukaj ni pravih sankcij, s katerimi bi preprečili tako puhlo gobezdanje kot so ga sposobni neki krščanski novinarji.

A bo vsaj obvezna objava popravka v Družini?

Verjetno bo dobila povišico in enkratni dodatek za izjemno borbo proti moralno oporečnim ljudem. ;)

Šele zdaj vidim. V komentarju "ima osebno pravico do interpretacije povsem znanstvenega izsledka"??? In s takim zagovorom si ona upa očitke celo zavračat? Koza.

Bedaasto... itak, predsednica novinarskega "častnega" razsodišča je pa ista oseba, kot je obsodila Barbaro.

Sama usta so vas, če bi Barbara res dajala napačne izjave, in če bi vam blo tolk ZA OTROKE kolkr OTRESATE, pol bi jo pustil, da ženska v miru rodi, ne pa, da jo v zadnjih dneh nosečnosti vlačte po sodišču! Lepo se je pokazalo za kaj vam gre. Krasni ste! Napadate vsakga, ki si upa izrečt na glas drugačno mnenje z izjavami o sovražnem govoru ipd. Sploh ne smemo več razmišljat drugače. Bedasto!

Mar ne drži, da je med homoseksualnimi vezami več AIDSA? Da so veze, razen redkih, krajše? Da je tudi med homoseksualnimi, ne le heteroseksualnimi pari nasilje? Če bi bili tako popolni, za kakršne se predstavljate, bi ne bilo treba gonit reklam za kondome, ker bi si bli zvesti med seboj. Ups, že spet ste si nasprotujoči. Pa še bi se lahko naštevalo...

Se opravičujem za moj sovražni govor. Danes mi je prekipelo, sicer se trudim biti prijazna...

@Tina: Kondomi niso samo za homoseksualce, da ne bo pomote. Sem kar ogorčen ko vi str8-ti se v krogih povečini hvalite kako se dajate dol brez zaščite (sovrstniki). Samo potem ne jokat ko bodo testi pozitivno (ni samo HIV edina spolna bolezen, je kar cela lepa široka paleta le-teh).

A je rodila na sodišču? Drugače bi lahko sama dala predlog da se proces preloži, vendar ji očitno ni bilo mar za NJENEGA otroka. Pač.

In nasplošno drži da veze ne trajajo nikjer, vendar določeni se silijo - vprašaj katerikoli star poročen par če so srečni. Vse je le zato ker so boga-boječi ljudje - ovce.

Sori, jst mam enga moža, sva zvesta en drugemu in se ne bojim aidsa. Itak, da so kondomi tudi za heteroseksualce -tiste, ki nimajo pošlihtano, so ne mirni in ne morejo biti zvesti eni ljubljeni osebi. In ja, že 10 let mi je lepo zvezi.
In ja, moji starši so poročeni preko 30 let. Brez večjih prepirov, brez varanja in od kar smo otroci odleteli izredno uživata svoj prosti čas. Skupaj. In poznam jih še mnogo. (strinjam se pa s teboj, da je glupost trmasto vztrajat, če ne gre. V tem primeru je pametno poiskati pomoč, ker se z malo truda zvozi tudi težke situacije).

In, če priznavaš, da veze ne trajajo, zakaj potem imet otroke in jih morit z ločitvami, razhajanji...

Si prepričana da sta si zvesta? Skok čez plot se zgodi nenadoma, potem pa se v ordinaciji kregajo kdo je koga nalezel :>
In kaj si mislila s tem da imate "poštimano"? Misliš da si s tem več vredna kot del prebivalstva ki radi seksajo tudi z ostalimi, kljub temu da so v zvezi?

Draga Tina,
lepo da se trudiš biti prijazna, kar ti tudi uspeva. Zato bo morda lažje izmenjati par stavkov s teboj, kakor z nekom, ki poln (neracionalnega?) besa, piše anonimne komentarje po raznih forumih.

5.2. ti je prekipelo... Hm... meni je že večkrat; pa mojim prijateljem tudi; pa GLBT osebam, ki jih sploh ne poznam, zagotovo tudi.. Večkrat! Zakaj? Zaradi trmastega vztrajanja heteroseksualcev, ki so PREPRIČANI da VEDO kaj pomeni biti in živeti kot gej -> in da lahko o naših življenjih ne samo sodijo, ampak tudi določajo kako "smemo" živeti. In hkrati svoja življenja nam prodajati, kot edini in idealni vzorec.

Čestitam, da sta z možem že deset let v zvezi! Jaz sem s svojim partnerjem že 11 let, pa se mi ne zdi to neka posebna doba! V bistvu bi lahko rekel: pa kaj potem!? Na žalost pa igrajo "leta skupnega življenja" pomembno vlogo pri GLBT osebah, ker jih izpostavljate prav heteroseksualci. Za razliko od tebe, bom namreč moral "dokazovati" da sem sposoben dolgotrajnega razmerja; da znam biti odgovorna in skrbna oseba; da sem zvest svojemu partnerju; da se obnašam svojemu moškemu SPOLU "primerno"(!?); da s svojim obnašanjem ne izstopam na ulici;... itd. Kar neka merila, ki bi jih geji MORALI izpolnjevat, vam pa jih ni potrebno, ker nihče niti ne pomisli na kaj takega. Zakaj? Da se bom lahko poročil, imel otroke, prišel na čakalni seznam za stanovanje?

Pri heteroseksualcih ni pomembno kako dolgo so skupaj! Nisem še slišal obsodb ljudi, ki bi rekli: "glej, ta dva (moški in ženska) sta skupaj komaj 1 leto pa že imata otroka! Kdo ve kako dolgo bosta skupaj, ko pa se toliko ljudi danes loči!?" V takih primerih (zvezah) nihče ne razglablja o dolžini trajanja heteroseksualne zveze. (In mimogrede: kot je že lube nakazal: dolžina razmerja ni nujno odraz ljubezni med partnerjema!) Ampak ne: geji pa moramo z dolžino razmerja dokazovat svojo "pravo ljubezen"?

In NE, ne drži, da je med homoseksualnimi vezami več AIDS-a. Tebe skrbijo SPB? Mene na primer bolj skrbi visoka toleranca družbe prekomernemu uživanju alkohola (kar ima negativne učinke tako na posameznika, kot otroke/družino)! Bolj me na primer skrbi obnašanje družbe, ki preden trezno premisli oz. preveri dejstva, že sodi o drugih! Ja, tudi ti, ko "nas" napadaš da "nismo" uvidevni do nosečnice. Pomisli: kaj takega se je dejansko dogajalo, da bi nosečnica lahko imela težave?! In če bi zaradi razsodbe (ne sojenja!) res lahko imela težave - verjemi, da bi bodoča mamica znala poskrbeti za svojo in otrokovo varnost! Toliko razsodnosti pa ji verjetno lahko pripišemo (da bi se torej posvetovala z zdravnikom)!

Praviš, da ne smeš razmišljati drugače. Lahko! Ampak zavedaj se, da ni nujno tisto kar misliš edino prav ali edino resnično. (Včasih so mislili, da je svet ravna plošča; da je puščanje krvi dobro za človeka; da imamo ljudje pravico imeti sužnje; da kajenje ni škodljivo;...) Vem, enako velja tudi zame - lahko, da sem tudi sam kdaj v zmoti. Ampak JAZ bom preveril in povprašal preden si bom dovolil soditi ali si ustvarjati lastno mnenje. Iz tvojega zapisa/komentarja pa daješ vtis, da si si mnenje o gejih ustvarila na podlagi predsodkov, in ne na podlagi dejstev.

Zveze trajajo ali pa tudi ne. Nihče nima interesa "morit" otrok z ločitvami in razhajanji. Zagotovo par, ki se odloča za otroka, ne razmišlja tem, da se bo ločil. Pa se lahko ločitev kljub tem "zgodi". Ampak - glede na tvoj komentar - zagotovo ne pričakuješ, da bi se sedaj pari odločali, da ne bodo imeli otrok, zato ker "se lahko zgodi": ločitev, prepiri, nasilje, sovraštvo, zloraba, ugrabitev...

Otroku želiš ponuditi nekaj lepega, dobrega... Sicer pa: Zakaj sta se vidva z možem (ali se še bosta) odločila za otroka? Se ti ne zdi, da bi lahko enake motive imela tudi midva s partnerjem?

Blonti, hvala za prijazen odgovor.
Ne, 10 let se mi ne zdi bajna doba, glede na to, da sem še dokaj mlada in, da sva z možem prva in edina en za drugega, se mi zdi pa kar OK.

Pravzaprav predsodkov do gejev, če se obnašajo normalno, nimam. (Oprosti, ampak res so mi odbijajoči tisti, ki pretiravajo s posnemanjem in potenciranjem ženske gestike). Sem pa prišla do nekaterih spoznanj, ko sem izdelovala raziskovalno nalogo v zvezi s tem. Najbolj me je presentilo dejstvo, da obstaja skupina katoliš gejev in, da Cerkev dejansko ne zavrača gejev (o tem se nikoli ne govori). Celo uči, da jih ima Bog enako rad kot druge. Edino kjer se zatakne so spolni odnosi, ki pa jih ne odobrava. Ampak o teh stvareh se ne govori, pa me to moti (na obeh straneh bi se "žihr", ne da se samo jamra en čez drugega).

Moj sošolec je tudi gej. Fejst fant, nimam kaj očitat. Ma, sori, ne predstavljam si ga z otrokom.

SPB me pa res ne skrbijo. Ja, morda sem neodgovrna, naivna, neumna... ampak možu res zauam. Bolj kot sebi. Pa ne pomeni, da sem/bi/bom varala, ampak vem kako je, če se zaljubiš/zagledaš v drugega. Vem, da je težko. Ampak vem, da se da. Verjetno tudi ti.
Kaj se je dogajalo (sojenje, Brbara) - prepričana sem, da je človek v taki situaciji precej pod stresom in verjamem, da se to prenaša tudi na otroka.
Strinjam se s teboj o alkoholu idr.

Veš, jaz pa slišim veliko zgražanja tudi pri tistih, ki so skupaj kratek čas in zanosijo. Tudi pri heteroseksualcih. Ja, grozno je in danes upam oceniti, kateri od prijateljev npr. gradi na dobrih temeljih za uspel zakon, kateri bo uspel zato, ker se eden od partnerjev podreja in kateri bo precej verjetno propadel. Ne vem, če so moja predvidevanja točna, so pa žalostna. Imam to srečo, da se v moji okolici izredno malo zakoncev loči (ali ima resne težave in vztraja skupaj). Zato je moj pogled malo drugačen.

Tudi jaz ne sodim neosnovano. Slišimo / beremo / spoznavamo kar hočemo spoznati / slišati / prebrati. In zato vse moje znanje govori nasproti temu, da bi bilo za otroka dobro, da je v istospolni vezi. Enako "ne dobro", kot biti v enostarševski družini.

No, za konec še najina odločitev za otroka. Ja, sva blagoslovljena z eno hčerko in postavil si zelo dobro vprašanje... ja, vsakemu ljubečemu človeku privoščim občutke materinstva/očetovstva. Pa, če še malo razpletam... zelo si želiva še kakšnega otroka. Zdaj se zapleta pri meni. Zdravje pač ni čisto OK. Želim si imeti številčno družino, pa mi morda ne bo dana. Veš, zadnjič sva se z možem pogovarjala in se zmenila - otroka ne bova izsiljevala (kot številni tudi hetero pari), ampak se izročava. Če nama je namenjen, bo, če nama ni, ne bova reskirala mojega zdravja s porcijami hormonov, injekcijami in zavrženimi zarodki, da bi prišla do tega v kar midva verjameva, da je za naju dobro. On ve, kaj je za nas prav in najbolje. Pa naj bo ta "ON" Bog, Usoda, Energija, ali kakor hočeš to imenovati.

Vse dobro!

(No, saj sem se malo pomirila, a ne, da :) )

Ja, si se pomirila. :-) Bolje tako, a ne? ;-)

Kot prvo - želim vama vse dobro - da vama "bo namenjeno" in da se vama želja uresniči. Da bo vajina hčerka dobila bratca ali sestrico! Razumem in podpiram vajino odločitev, da ne bosta tvegala zdravja s "prisilno zanositvijo". Vem kaj to pomeni, ker je prijateljica tako zanosila (prvi otrok) in je zanjo to zelo naporno. Ampak jo razumem in tudi podpiram - njena želja po otroku je zelo velika... Sama priznava, da ni pričakovala, da bo tako naporno. A ji stojimo ob strani - njen mož, sorodniki in prijatelji.

Gestikuliranje, ki ga omenjaš, je motilo tudi mene - še posebej, ker nisem hotel, da me nekdo "tlači v isti koš" kot tiste geje, ki se tako obnašajo. Sčasoma pa sem ugotovil, da nimam pravice sodit drugih - ker nočem, da drugi sodijo meni zaradi mojega obnašanja, oblačenja, govorjenja...itd. In se sčasoma navadiš... Ali pa tudi ne... :-) Ljudje smo različni! Tudi zame je kdaj kaj "preveč" ("too much!"), ampak takšen je ta svet: zelo pisan! Ne razumi me narobe: nihče te ne bo silili, da moraš marat nekoga, ki ima določen vedenjski vzorec (če govoriva na primer o moškem z izrazito ženskim gestikuliranjem)! Imaš vso pravico do svojega mnenja. Morda pa ti bo lažje, če si zastaviš preprosto vprašanje: "ali me to kakorkoli ogroža" ("bo moje življenje zaradi tega manj kakovostno")? V večini primerov boš prišla do sklepa, da je to pač nekaj kar ti na primer ni všeč in se bo tukaj zadeva končala. In podobnih primerov v stilu "opa, to pa mi ni všeč" je ogromno - ne zgolj pri istospolno usmerjenih. Spet: ljudje smo različni, imamo različne interese in okuse.

Nisem vedel, da Cerkev ne zavrača gejev. Priznam - nisem se nikoli posebej poglabljal v to. Zato mi je zanimivo, kar si zapisala, ter da se o tem ne govori. Verjetno bi bila to zelo zanimiva izmenjava mnenj! Lahko pa takoj priznam, da mi ni všeč (če sem pravilno razumel): lahko sem gej, le spolnih odnosov ne smem imet?!

Človek JE spolno bitje! Imamo spolne odnose, ker nam je to všeč, ker ob tem uživamo! Če malo razširim to logiko: če bi imeli spolne odnose le zaradi razmnoževanja, bi pari imeli v življenju zelo malo spolnih odnosov (da bi spočeli - enega ali dva - otroka!) :-) Verjetno pa je jasno, da imamo spolne odnose več kot enkrat ali dvakrat v življenju. Zakaj že? Kot kaže v večini primerov ne zaradi reprodukcije, ampak ker nam je to v zadovoljstvo! Če torej seksamo tudi takrat, ko ne želimo spočeti otroka, potem očitno ni nujno, da je spolni akt le med moškim in žensko (združitev spolnih celic!). Torej je lahko akt tudi med dvema moškima ali ženskama.

Verjamem ti, da si svojega sošolca - geja, ne predstavljaš z otrokom. Verjetno tudi koga drugega ne, ker pri njih pogrešaš tiste lastnosti, ki bi jih pričakovala od dobrega starša - kakršnega si predstavljaš ti! Ampak nismo si vsi geji enaki! Tudi jaz nekaterih oseb ne vidim kot starše (hetero- ali homoseksualno usmerjene), ker imam neko podobo o tem kakšen bi moral biti "dober starš". Pa so kljub temu nekateri (postali) starši. Kdo je torej tisti, ki bi imel pravico sodit in dodeljevat "pravico do starševstva"? Kakšen preizkus bi morali zato pari prestat? ;-) Mislim, da je to zelo občutljivo vprašanje. Sploh za istospolno usmerjene (pare) - ker bi se morali "dokazovat" kot primerne za vlogo staršev, pri čemer je za drugo skupino to samoumevno. In temu lahko rečemo diskriminacija!

Moti me argumentiranje "ni naravno". (To se ne nanaša na tvoj komentar, ampak ker sem se pravkar spomnil tega.) Od kdaj pa nam narava narekuje kako moramo živet ali se razmnoževat? Katero živalsko vrsto bomo vzeli kot "idealen vzor":
a) kjer vlogo starša prevazme samica (ponekod samci "tuje" mladiče celo pobijejo, da bi se samica ponovno parila - z njmi);
b) kjer vlogo starša prevazme samec (samica spet "dela na razmnoževanju");
c) kjer je mladič v celoti prepuščen naravni selekciji?

Ker "naravno" je lahko marsikaj: samica se pusti oploditi več različnim samcem; samica po oploditvi samca ubije; ko samica poskrbi za potomce, pogine... Ali pa: samo najmočnejši preživijo! Kaj bi to pomenilo za invalide (slepe/gluhe, gibalno ovirane)? Ljudje - družba - smo toliko civilizirani, da smo se odločili, da ne bomo določenih stvari prepustili zakonom narave. In takšno ravnanje smatramo kot povsem humano! Kar je tudi prav! Tako da se argument "ni naravno", zelo hitro izkaže kot neprimeren.

Koncept "zakona" in "družine" je družbena pogruntavščina. Ljudje smo ta pojma ustvarili, ker je bilo to pač skladno z idejo kako bi naj živeli in delovali v skupnosti. Kar pomeni: to je bilo dogovorjeno. Ni dano od narave! Torej je stvar družbenega konsenza. Zato ni nujno, da je to edina možnost za razvoj in obstoj človeške vrste.

OK, "malo" sem se razpisal... :-)

Mislim, da sem ti dolžan opravičilo. Ko sem napisal o skrbi glede SPB nisem imel v mislih tebe (ali tvojega moža), ampak sem pisal na splošno. Nisem hotel ustvariti vtisa, da bi moralo to skrbet tebe. Izpostavit sem hotel, da so druga vprašanja (vezane na vzgojo otrok) veliko bolj pomembna, kot morebitne SPB staršev. Izhajal pa sem iz tega, da si domnevala, da je AIDS (oz. okužba z virusom HIV) pogost med istospolno usmerjenimi, kar bi naj bilo v povezavi z vzgojo otrok.

Vsekakor pa je prav, da možu zaupaš! Zaradi tega ti nihče NE SME očitat, da si neodgovorna, naivna, neumna... Ljubezen med partnerjema temelji na zaupanju in medsebojnemu spoštovanju! In seveda tudi iskrenosti. Vse to pa zahteva zrelost posameznika. In kolikor sem doslej razbral iz tvojega pisanja - tebi tega ne manjka!

Glede tega, ali bi bilo dobro za otroka da odrašča pri homoseksualnih starših, bi se lahko veliko pogovarjala. :-) Pa ne zato, da bi drug drugemu dokazovala svoj prav, ampak da vidiva stvari tudi iz drugega zornega kota (Tako ti, kakor jaz izhajava iz skrbi za otroka, zato ne vidim težave v tem, da se izrazijo pomisleki!) Verjemi, da je moj interes nuditi otroku lepo in brezskrbo otroštvo. In verjamem, da sva s partnerjem sposobna to tudi udejanit (pustimo spočetje sedaj ob strani). Tisto na kar nimava vpliva (oz. relativno majhen) je okolje! Torej: največji problem ni v sposobnosti istospolno usmerjenih biti "dobri starši", ampak v okolju. Zato ni pošteno istospolno usmerjenih označevat, kot neprimerne starše (ki so lahko enako dobri ali slabi, kakor heteroseksualni pari)! Zato sprašujem (na splošno, ne zdaj tebe): a boste VI tisti, ki boste otroka istospolno usmerjenih staršev zbadali? Boste spodbujali SVOJE otroke, da takšne otroke zbadajo ali jih boste učili "biti dober" do drugih? Kaj misliš kakšne odgovore bi dobili na ti vprašanji? ;-)

Strah, da bo otrok tudi istospolno usmerjen pa je popolnoma odveč. Saj je logično, da nas je ogromna večina odrasla v heteroseksualni družini - kjer očitno nismo povzeli spolne usmerjenosti. In spolna usmerjenosti ni nekaj, kar bi si posameznik izbral ali se za to odločil. To "čutiš". Če se temu upiraš, potem samo trpiš. (Verjemi mi, ker sem to ZELO dobro spoznal.) Edino kar se dejansko LAHKO ODLOČIŠ, da živiš tako, kot čutiš, kot ti veleva srce. Takrat si lahko res srečen, ker se ne rabiš pretvarjat in/ali skrivat. In se nehaš obremenjevat z lastno - spolno - identiteto. To je nekaj, česar heteroseksualna oseba ne bo nikoli izkusila!

Še to: pogosto je v zvezi z odraščanjem otroka v takši zvezi mišljena skrb glede delitve vlog (glede na spol). Strah, da otrok ne bo vedel kaj se pričakuje od žensk in kaj od moških. No ja, glede na to, da otrok ne odrašča med štirimi stenami, je neizogibno, da bo izpostavljen številnim vzorcem odnosov med moškimi in ženskami. Če se malo pošalim: poučen bo tudi o tako banalnih predstavah, da morajo biti ženske lepe (v rdečem), moški pa močni (v modrem). :-) Od staršev pa je seveda odvisno, koliko stereotipov bodo "privzgojili" svojim otrokom.

Tina, tudi tebi in tvoji družini vse dobro!

Blonti - zelo lepo si mi napisal zadeve.
Ne bom rekla, da si me prepričal v dobro tega, da bodo smeli homo imeti otroke, moram pa reči, da sem vsaj malo manj kontra :)

Kakorkoli že bo pa verjemi, da jaz svojih otrok ne bom učila, da bi zbadali svoje sošolce in, če bi jih vseeno zbadali, bi jim to preprečila. Vseeno, a gre za rome, za istospolno usmerjene, za otroka istospolnega para, za južnjake, mestne "srajce", "kmete", muslimane... ljudi se ne zbada in zaničuje. Pa tudi ne pretirano pomiluje ali zasmehuje.

Sem bila sama v srednji šoli deležna šikaniranja, ker me ni bilo sram priznati ali mi celo tajiti, da hodim k maši, da sem verna in, da me to osrečuje. Nekateri imajo še danes potrebo norčevat se iz mene.

Pa za eno srčno kulturo človeka ne rabiš imet takih izkušenj, da bi ti bilo jasno kaj je prav in kaj ne. Na žalost, pa so številni tisti, ki te kulture nimajo. Če pomislim - iste osebe, ki so me (skrivaj) zasmehovale, so se norčevale tudi iz sošolca n drugih. Pa si upam trditi, da imava oba s tem sošolcem dosti več notranjega miru, kot te osebe - ker sva se našla v tem.

Blonti, dobro napisano! Še dobro, da nekateri razmišljamo z lastno glavo.