Podoba popolnega trenutka

PORTRET

Robert Mapplethorpe, ameriški fotograf (1946-1989)

Robert Mapplethorpe se je rodil 4. novembra 1946 v Queensu (New York), kjer mu je predmestna Amerika nudila varno okolje in dober kraj za odraščanje, prav zato – kot je rekel sam – ker ga je bilo dobro zapustiti. Kot zgleden katoliški dečko je vsako nedeljo hodil v cerkev, ki je pomembno vplivala na njegovo kariero in življenje, čeprav nikoli ni bil resnično religiozen. Že pogled na stene njegovega stanovanja pokaže razporeditev, kot bi jo našli na kakšnem oltarju; seveda si je na stene obesil tudi kakšno razpelo. Katolištvo kot magija in skrivnost. In potem Mapplethorpove fotografije.

A predmestno življenje je bilo nerazburljivo in dolgočasno, zato je odšel, takoj ko se je dalo, in se pri šestnajstih preselil v Brooklyn. Na Pratt Institute je študiral slikarstvo, kiparstvo in risanje, potem pa ga je njegov mentor in ljubimec, Sam Wagstaff, sicer kustos Wadsworth Atheneuma v Hartfordu in Detroit Institute of Arts, spodbujal k fotografski karieri. Leta 1972 je postal samostojen fotograf in 1973 imel svojo prvo razstavo, Polaroids. Prav tako v sedemdesetih se je preselil v znamenito zbirališče umetnikov, manhatnski Chelsea Hotel. Najprej je izdeloval fotomontaže in kolaže iz gejevskih pornografskih revij, kmalu pa se je povsem posvetil samo še fotografiji. Od tam je šlo samo še navzgor.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je fotografija postala medij, preko katerega je vse več umetnikov izražalo svoja politična in erotična stališča. Mapplethorpove fotografije pa niso le zatresle statusa quo, ampak so postavile temelje za politični učinek, ki ga je v prihajajočih desetletjih dosegala homoerotična umetnost z izrazito seksualno komponento. Mapplethorpa je pornografski izraz vedno fasciniral, in tudi sam ni nikoli podcenjeval fizičnega in seksualnega vidika svojega dela, kljub temu pa je bil njegov cilj komercialno pornografijo dvigniti na raven estetske, visoke umetnosti. V ta namen je razvil samosvoj stil, ki je poudarjal formalno simetričnost, zapletena prelivanja belih in črnih odtenkov, popolno jasnost teksture in vizualnih detajlov. Sebe in svoje modele je z odmaknjenim očesom postavil v domišljene kompozicije, ki mnogokrat prikazujejo izrazito seksualne položaje in dejavnosti – od trdega sadomazohizma, fukanja s pestjo in pohabljenja genitalij do uriniranja v usta.

1978 je v omejeni nakladi izdal X Portfolio, ki predstavlja S/M prakse, in Y Portfolio, ki zajema cvetje in tihožitja. Od tedaj nobena cvetlica ni več nedolžna. Leta 1981 je izdal še Z Portfolio (s poudarkom na črnskih modelih), tudi v omejeni nakladi. Te tri mape predstavljajo njegovo najbolj poznano delo in teme, ki se v njem vseskozi ponavljajo. Njegove fotografije pogosto določajo stroga formalna kompozicija in eksplicitno seksualni motivi. Kolikor so domnevno šokantne zaradi motiva, so mojstrske v svoji tehnični dovršenosti.

V svojem času je Mapplethorpe veljal za najbolj kontroverznega ameriškega fotografa, ki je črpal iz manhatnske gejevske skupnosti šestdesetih in sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Kritiki so negodovali, da draži umetniški svet s pornografijo in da ve, kje je denar in kako ga dobiti. Pisatelj Edmund White pa je mnenja, da se mu lahko le zahvalimo, ker je raziskoval pomembne teme – seks, nasilje, medrasni odnosi – in sprožal polemike ter lokaliziral naše strahove, strasti in upe. Poleg tega je gledalec Mapplethorpovih fotografij prisiljen v premišljevanje o odnosu med seksom in močjo/nasiljem/smrtjo.

Mapplethorpe sam je trdil, da ne mara »besede ‘šokantno’. Iščem nepričakovano. Iščem reči, ki jih še nikoli prej nisem videl … Bilo mi je dano, da sem te fotografije posnel. Čutil sem se dolžnega, da jih naredim.« Njegov namen ni bil šokirati, prej mu je šlo za to, da sam izkusi in vidi stvari, ki so ga zanimale, sam je želel raziskovati in to potem ujeti v podobi fotografije. Ko je izdelal fotografijo, vsebina zanj ni bila več šokantna. In skrivnost izgine, če o njej začneš govoriti. Mapplethorpe pa je ves čas hrepenel po trenutku čarobnosti, ki ga je treba ujeti, preden mine.

Poleg sebe (njegovi avtoportreti so morda med najslavnejšimi avtoportreti) je za modele uporabljal širok krog prijateljev in znancev, med njimi so bilo likovni umetniki, skladatelji, glasbeniki, družabna smetana, pornografske zvezde in pripadniki S/M subkulture. Prav hladen, odmaknjen in nemoralističen prikaz S/M prizorov je bil za nekatere posebej sporen. Seksualno nasilje oziroma nasilje, ki je vzburjajoče, pri mnogo gledalcih zbuja nelagodje, bolj konzervativne kritike pa je spravil čisto do roba pameti. Mapplethorpe pa je bil tudi sam del teh skupin; kar je fotografiral, je brez kamere tudi sam izkusil. Pravzaprav je fotografiral svoje življenje. Obenem pa je pripadnikom S/M pomagal, da so se lažje definirali kot določena skupina s svojo ikonografijo, praksami ipd. in jim pomagal doseči večjo vidnost.

Precej kontroverznosti je sprožila tudi njegova domnevna objektivizacija in fetišizacija teles, še posebej teles črncev – tipična za to je ena njegovih najslavnejših fotografij, »Moški v poliestrski obleki« (1980), kjer je model, oblečen v moško obleko, viden le od prsi do kolen, v središču pa je nemajhen, rahlo erektiran penis, ki se pne iz hlačnega razporka. Edmund White dvoumnosti, ki so nastale okrog tega, razlaga takole: Ko belec gleda črnca, je to vedno dejanje nekakšne tesnobe, ki se v specifični politični situaciji ne more izvršiti golo, preprosto, iskreno. Črnce vedno gledamo skozi filter in Mapplethorpe jim je dodajal raznovrstne filtre, ki so vsi sicer lahko sporni, kar pa ne zmanjšuje moči njegove umetnosti. Pogled, ki posameznega črnca že kar razglasi za predstavnika vseh črncev, pa je rasističen sam po sebi, saj razkriva, da belci črnce vidimo kot nediferencirano skupino, ne pa kot posameznike, ki na različnih fotografijah pač počnejo različne reči in med sabo – razen barve kože – nimajo dosti skupnega.

Mapplethorpu so 1986. leta diagnosticirali aids, naslednjega leta je zaradi iste bolezni umrl Wagstaff. 1988 je Mapplethorpe ustanovil fundacijo za boj proti aidsu in podporo fotografskim projektom, istega leta pa je Whitney Museum of American Art v New Yorku pripravil njegovo prvo ameriško retrospektivo. Potujoča razstava Robert Mapplethorpe: The Perfect Moment, ki je pot začela v Filadelfiji naslednjega leta, kmalu po Mapplethorpovi smrti, je zaradi domnevne perverznosti in pornografskosti sprožila pravi vihar, ki je imel daljnosežne posledice za financiranje umetnosti z javnim denarjem. Senator Jesse Helms je v ameriškem Senatu uničil razstavni katalog in sprožil debate, ki so se iztekle v zmanjševanje javnih sredstev za umetnost in kapitulaciji pred političnimi pritiski, ko je Corcoran Gallery v Washingtonu tik pred otvoritvijo odpovedala razstavo, direktor Contemporary Art Center v Cincinnatiju, ki je razstavo gostil, pa je bil obtožen obscenosti in otroške pornografije (kasneje je bil oproščen). Če bi potrebovali dokaze za to, kako strašljiva je neheteronormativna seksualnost za mnoge, bi komaj našli primernejšega.

9. marca 1989 je Robert Mapplethorpe umrl v bolnišnici v Bostonu zaradi komplikacij, povezanih z aidsom. Ob smrti je bil eden najbolj uspešnih ameriških povojnih fotografov, ki je dodobra prevprašal odnos med cenzuro in homoseksualnostjo in ki še zmeraj preskuša meje umetniške svobode in izražanja.