Narobe1819_-_novnarobe

vsedruzine_web_flyer

Legebitra
2629020

Eva, 20. januar 2010 Natisni E-pošta

Tičja kletka

Slika: ticja1, ticja2, foto: Bor Slana

Šentjakobsko gledališče Ljubljana
Besedilo: Jean Poiret
Priredba in režija: Gašper Tič
Premiera: 28. november 2009

ticja_1_2
Foto: Bor Slana

Tičja kletka je gotovo ena od najbolj politično aktualnih gledaliških predstav, ki se trenutno odvijajo na slovenskih odrih. Čeprav zgodbo sleherni zavedni gej pozna na pamet in ima v svoji kolekciji DVD-jev zagotovo tudi ameriško (manj verjetno pa francosko) filmsko različico te sicer v izvirniku gledališke predstave, ogled v času, ko Nestrpna Slovenija rohni proti novemu Družinskemu zakoniku, ponuja nekaj zanimivih vpogledov. Val Goldman, dvajsetletnik, ki je odraščal v istospolni družini, se želi poročiti z Barbaro Keeley, ki pa je imela to nesrečo, da je njena mama zadrta konservativka, oče pa povzpetniški desničarski politik. Val je torej, čeprav je imel dva očeta, heteroseksualec, a ima zdaj težave zaradi tega, ker svoje družine ne more predstaviti Barbari. Nasprotniki Družinskega zakonika imajo torej prav - otroci v istospolnih družinah se bodo morali soočati s homofobijo. Ampak, hej, čigav je pravzaprav ta problem - Valov ali problem Barbarinih staršev? V komediji zmešnjav, ki gledalcu ponudi ogledalo, je odgovor jasen. Tisti, ki s prstom kaže na problem, je hkrati izvor tega istega problema. No, za povrh jih precej cankarjansko pred katastrofo rešijo prav ti, na katere so prej kazali s prstom.

Predstava pravoverno sledi filmski različici in filmski trak spletno vpelje celo v predstavo samo. Gejevski in lezbični publiki povsem domače delujejo tudi transvestitske točke, saj je v njih moč zaznati duh sobotnih in nedeljskih večerov v K4. Nenazadnje v predstavi nastopa Luka Valenčak oziroma Afrodita, zmagovalka Slovenia's Next Best Drag 2008. Vsekakor pa je potrebno izpostaviti tudi odlično igro Bojana Vistra v vlogi Zaze oziroma Alberta. Uspelo mu je, da s tragično komično vlogo v gledalcih ne vzbudil pokroviteljskega sočutja, pač pa spoštovanje. No, vsaj pri tistih, ki se v predstavi ne smejijo samo likom na odru, pač pa tudi samim sebi.

Ocena: ♦♦♦♦

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.

TEATER

Pier Paolo Pasolini: Amado mio >>>

<<< KAZALO


Število prikazov: 619

Napišite komentar

busy