|
EMO
Emo je mrtev, naj živi emo
Spominjam se neke deževne nedelje z začetka tisočletja, ko sem med sprehodom po londonskem Camden Townu prvič uzrla te zanimive zverinice. Ždeli so na stopnicah podzemne železnice, s pričeskami nekako med shih tzujem in bobtailom, z zdaj že legendarnimi »vanskami« na nogah, v oprijetih dekliških kavbojkah, s črno obrobljenimi očmi in z različnimi stopnjami mrkosti in weltschmerza na obrazu. »To so pa emoti,« mi je bilo takrat šepetaje zaupano.
 V skoraj desetih letih od tega bežnega srečanja je subkultura emo doživela svoj vrhunec, prešla v mainstream in počasi propad(l)a. Morda je zdaj primeren čas za refleksijo o tem pojavu, ki je definiral zadnjih nekaj generacij najstnikov, zaradi svoje individualne narave pa večinoma ušel pozornosti in zanimanju širše javnosti.
Po emo-poduk se odpravim k Lari in Aljažu, ki mi še pred mojim prvim vprašanjem razložita, da je emo mrtev. Preminul. Enostavno - ni ga več. Malce pobulim in naivno omenim članke, ki sem jih o tej subkulturi pred kratkim prebrala. Ok, priznam, pri frizerju. »To, kar ljudje danes razumejo pod izrazom emo, so blede kopije tega, kar je nekoč bilo,« pove Aljaž. Razloži mi, da emo (izraz izhaja iz ang. »emotional«) izvira iz osemdesetih let, pravzaprav iz panka. Takrat so v Washingtonu žgali Rites of Spring, ki so težili k bolj melodičnemu panku oziroma pank roku in bolj osebnim besedilom, ki so kritizirala sistem na neznačilno izpoveden način in so ostala glavna značilnost emocora. »Vse se je začelo z glasbo, ki je spodbujala individualnost, kreativnost, poglabljanje vase,« razkrije Lara. »Mi smo izvirali še iz te tradicije. Že v osemdesetih in devetdesetih je obstajal določen stil oblačenja, ki je bil sicer bolj vezan na nekakšen 'geek' izgled, vendar pa to, za razliko od danes, takrat ni bilo tako pomembno. Ni bilo šminkerjev in samopromocije, kot jo vidimo danes. Emo je bil več kot zgolj izgled. Štela je glasba, štelo je razmišljanje z lastno glavo. Emo je bil takrat bolj kot ne tudi način življenja. Emoti so prakticirali straight edge, niso seksali izven zvez, niso jemali drog, niti niso kadili ali pili.«
Potem ko si vsi trije prižgemo nikotinsko paličico in naročimo vsak svoje pivo, ju povprašam o stereotipih. Saj veste, za večino ljudi je emo najstnik, ki je zmeden glede spolne usmerjenosti, ves čas je depresiven, za nameček pa očetovo britvico v prostem času uporablja za zapestne rezbarije. Aljaž mi pojasni, da se ti stereotipi pojavljajo šele zadnjih nekaj let, odkar je emo subkultura postala popularna, odkar je postala mainstream. »Tu igrajo veliko vlogo tudi mediji, ki o tem pojavu pišejo šele zdaj, ko je praktično že mimo. Glasba in samorefleksija sta zelo individualni stvari, oblačila iz New Yorkerja in porezana zapestja pa so vidna, zato lahko o njih poročajo. Kritičen pogled na svet nikogar ne zanima. Kasnejše generacije, ki so emote zgolj posnemale, so seveda pobrale samo tisto najbolj očitno, vizualno, in od tu izvirajo vsi ti stereotipi. Mularija potem to vidi in brez razmišljanja prevzame, na internetu se celo pojavljajo strani z zapovedmi, kako biti emo, ki vključujejo same neumnosti.« Nekoč filozofija, danes le še izgled? Tako kaže. Lara poudari, da emo predstavlja stik z vsemi posameznikovimi emocijami, ne zgolj negativnimi, in da biti emo nikakor ne pomeni, da si super nesrečen in moraš pisati grozljiv dnevnik o svojem težkem življenju. »Mi smo bili kritični in ustvarjalni,« pove Aljaž, »ne pesimistični.« Najbolj všeč mu je bilo to, da emo subkultura ni bila nikoli enotna, vedno si lahko imel svoje mnenje, svoja prepričanja, svoja razmišljanja, ki so bila lahko kompatibilna z drugimi, ali pa tudi ne. »Opazuješ svet okoli sebe, razmišljaš, nato pa rečeš ja, ne, ali pa podaš svojo teorijo. Tega je danes premalo.«
Če so emoti nekoč bežali vase, »novi« emoti bežijo v virtualno realnost. V zadnjih letih se je emo subkultura (ki zdaj ni več niti sub niti kultura) razpasla po vseh socialnih omrežjih in trinajstletniki kar tekmujejo v morbidnosti svojih profilov in internetnih person. In seveda poljubljanju prijateljev istega spola, ki po možnosti v obliki posnetka konča na spletu. »V povezavi z emoti se ogromno govori o biseksualnosti, čeprav nikakor ne drži, da so vsi emoti biseksualci. Je pa nekaj resnice v tem, pa ne zaradi same spolne usmerjenosti, temveč zaradi odprtosti, liberalnosti samih emotov, ki se ne bojijo eksperimentiranja in se jim različne spolne usmerjenosti ne zdijo nič posebnega.« Emo subkultura se je igrala z menjavo vlog, kakršno si je pred njo dovolil le kratkoživi glam rock. Emo fantje so ženstveni, nosijo ličila in oprijete hlače in vedo o nogometu in uplinjačih še malo manj kot jaz. »Saj je bil že čas,« se zasmeji Aljaž. »Skozi celotno zgodovino smo moški oblegali ženske, pa lovci in nabiralci in te stvari ... A misliš, da se nam realno še da?« (smeh) »Enostavno si tipi zdaj več upamo, ker nas ne omejujejo več, kot so nas.«
Z emo subkulturo pa je povezan še en zanimiv fenomen, ki sem mu želela priti do dna. Zakaj vsi, ki so emo, trdijo, da niso emo? Zakaj so se vse emo skupine (med slovenskimi najbolj izstopajo Leaf-fat) distancirale in dobijo popizditis, če jim samo omeniš, da so emo? »Pred leti to ni bil problem, takrat si brez težav povedal, da si emo, saj večina ljudi niti ni vedela, kaj to je. Saj še mi nismo vedeli, da smo emo,« se nasmehne Lara. »Problem je nastal, ko so začeli krožiti stereotipi in ko te je nekdo vprašal, če si emo, si to seveda zanikal, saj si vedel, da s tem ne misli 'tvojega' ema, ampak vse negativne stvari, ki jih je o tej subkulturi slišal. Seveda potem nihče ni več hotel biti emo.« In ker so stari emoti prenehali biti emoti, so tudi novi emoti pričeli zatrjevati, da niso emo, ker je postalo popularno, da zanikaš, da si emo ... Uf, komplicirano. Čas za še eno pivo.
Kaj pa zdaj? »Nekaj časa je bila to najbolj popularna subkultura v Ljubljani,« sklene Aljaž. »Naenkrat glasba ni imela več nobene vloge, današnji 'emoti' poslušajo vse živo, Saško Lendero ... Oblečeni so v tisto, kar je trenutno in, in nimajo pojma o tem, kdo so in kaj so, in jih to niti ne zanima. Biseksualci ali celo geji so zato, ker je to popularno, in nimajo niti trohice lastnega mišljenja. Po možnosti se še režejo, ker jim tako pravi Myspace. Kopiranje, kopiranje, kopiranje, samo da bi bili bolj opazni in bolj popularni. Emo se je izpel. To ni več emo, emo je mrtev.« Potem pa, morda zato, da ne bi izpadel preveč pesimističen in emo, doda: »Ampak nekoč se bo vrnil. Vprašanje je le, v kakšni obliki.«
Če so hipiji zaslužni za seksualno revolucijo, pank pa za popularizacijo anarhije (Hm, le zakaj se to ni prijelo?) in boj delavskega razreda, kakšno zapuščino so nam pustili emovci? Za razliko od drugih subkultur preteklega stoletja emo nikoli ni bil družbeno angažiran, v skladu z duhom časa se je ukvarjal sam s seboj, zato tudi ni pustil tako globokega vtisa, razen na posameznikih. Še ena subkultura torej, ki ji ni uspelo spremeniti sveta, je pa marsikateremu najstniku nudila pot do sebe in ga pripravila do razmišljanja o sebi in o svetu. Ko tako opazujem deklice, ki hodijo po mestnih ulicah, ena bolj podobna drugi, vsem pa je glavna prioriteta v življenju šoping, si želim, da bi končno spet vzniknila kakšna nova subkultura. Nov revolt, novo ogledalo družbe. Ko sem bila zadnjič na londonski podzemni, so na tistih stopnicah sedeli brezdomci in beračili. Pogrešam shih tzuje.
Anamarija Šporčič - Janis
 |
RSS link na komentarje
