Pogovor z dr. Friderikom Klampferjem
Friderik Klampfer je izredni profesor za etiko na Oddelku za filozofijo na mariborski Filozofski fakulteti. Pred nekaj leti se je aktivno vključil v razpravo o zakonu o OBMP, ga javno podprl, a ga je »brezplodnost tega angažmaja« razočarala, saj je javnost, kot je povedal v intervjuju, »precej nedovzetna za razumsko argumentacijo«. V zvezi s kampanjo proti Družinskemu zakoniku tako zavzema pesimistično pozicijo, za katero pa pravi, da je (žal) realistična. Naš sogovornik je med drugim avtor monografije Cena življenja, ki prinaša v slovenski prostor artikulirane filozofske razprave s področja bioetike. Bioetika, če se pustimo podučiti, pa »se ukvarja z zelo zanimivimi vprašanji, z moralnimi dilemami, ki jih zastavlja uporaba sodobnih biotehnologij. Najnovejše razprave, ki bodo kmalu v ospredju javnega zanimanja, so razprave o tako imenovanem izboljševanju oziroma plemenitenju ljudi. Zadnji krik mode so predlogi, da bi se veljalo najprej in predvsem posvetiti moralnemu izboljševanju ljudi, glede na to, kako smo svet zasrali z opremo, ki jo imamo.«
Bioetiko marsikdo povezuje s stališči Komisije RS za medicinsko etiko in moralno teologijo. Kaj pravite na to?
Državna komisija za medicinsko etiko je naredila ugledu te discipline precej škode. Do uporabe biomedicinskih tehnologij zavzema namreč dosledno konservativna stališča. To ima delno opraviti z njenim vodstvom, delno pa z njeno sestavo, to je z dejstvom, da v njej ni niti enega profesionalnega filozofa. Velika večina članov komisije je zdravnikov, ki etiko razumejo in prakticirajo kot hobi. Vsaj pri nas velja medicinska etika za podzvrst medicine in ne za uporabno filozofsko disciplino, za katero bi bili najbolje usposobljeni filozofi. V tujini je potreba po filozofski refleksiji bolj ali manj samoumevna, pri nas pa smo filozofi v javnih razpravah, tudi tistih z izrazito moralno dimenzijo, vedno znova marginalizirani. Besedi ‘etika’ ali ‘morala’ ljudje avtomatično asociirajo s teologijo, ki pa ne zna o moralnih dilemah povedati nič zanimivega, ker izhaja iz pogosto problematičnih, če ne celo bizarnih teoloških premis, ki so domači, pretežno sekularni javnosti tuje.
Večkrat ste izrazili kritiko do zdravniških etičnih stališč. Kaj menite o operativnih posegih v interseksualne novorojenčke?
Bojim se, da tu ni enostavnih odgovorov in rešitev. V nasprotju z danes priljubljenimi postmodernističnimi in feminističnimi kritikami t. i. spolnega binarizma se mi razvrščanje ljudi v enega od dveh prevladujočih spolov ne zdi posebej sporno. Menim namreč, da ima razlikovanje med moškim in ženskim spolom bolj ali manj trdno biološko podlago. Me je pa, priznam, pred leti, ko sem o tem prvič bral, tudi samega presenetilo, kako ohlapna so (lahko) merila za pripadnost enemu ali drugemu biološkemu spolu. Ker je teh meril več (triindvajseti kromosomski par, hormoni in reproduktivni organi oz. zunanji spolni znaki) in se lahko poljubno kombinirajo med seboj, je otrokov biološki spol včasih težko ali nemogoče določiti. V takem primeru so starši postavljeni pred dilemo: ali naj otroku spol operativno ‘določijo’ ob rojstvu in s tem tvegajo, da se kasneje morda v tako izbranem spolu ne bo dobro počutil, ali pa naj tovrstno odločitev prepustijo njemu in ga skušajo čim dlje vzgajati kot osebo z nedoločljivim spolom. Slednje je gotovo bolj načelno, ker je prav, da odločitev sprejme tisti, ki bo moral z njo živeti. Ne vem pa, kako praktična je taka rešitev, glede na to, da je spolna identiteta pomemben del posameznikove osebne identitete in da ima še zlasti veliko težo v procesu odraščanja. Skratka, po moralni plati bi bilo verjetno optimalno, da se o svojem biološkem spolu, kadar je ta neopredeljiv, odloči otrok sam, a ker je treba v tem primeru odločitev odložiti na čas, ko jo bo sposoben sprejeti na avtonomen in informiran način, torej vsaj za desetletje in pol, to ni ravno pretirano praktična rešitev.
Svojo etiko označujete kot etiko blaginje in interesov. Kaj to pomeni?
Tako jo imenujem, ker postavlja v ospredje moralne skrbi blaginjo oz. interese posameznikov. Moj vzor sta John Stuart Mill in njegova kritika legalnega paternalizma. Po Millu je edini moralno legitimen razlog za zakonsko prepoved določenega ravnanja ali prakse ta, da je le-to škodljivo za druge. Oblast sme, skratka, posameznikom prepovedati določeno početje samo, če ti z njim dokazano škodijo drugim ljudem (ali ne-človeškim živalim). Če na ta način delajo škodo edino sebi, jih oblast od tega nima pravice odvrniti s silo. Tudi zelo abstraktna škoda, na primer družbena škoda, ki je ne utrpi noben konkreten posameznik, ali pa zelo oddaljena škoda, ki je sicer možna, ne pa tudi zelo verjetna, ne šteje. To preprosto idejo lahko prenesemo na moralo in dokazujemo, da ne more biti nemoralno nič, kar je, kolikor lahko presodimo, popolnoma neškodljivo oz. s čimer nikomur ne onemogočamo, da bi uresničil svoje interese. Etika blaginje, skratka, zanika obstoj posebne kategorije dejanj, za katero se je v literaturi ustalil izraz harmless wrongdoing, neškodljiva nemoralnost. Če je nekaj neškodljivo, potem, taka je moja trdna intuicija, to ne more biti narobe. Lep primer je pravica istospolnih parov do sklenitve zakonske zveze ali pa kar homoseksualnost kot taka. Večina držav je odpravila zakonsko prepoved homoseksualnosti na podlagi uvida, da je ta neškodljiva. Doslednost zahteva, da jo iz enakega razloga prenehamo tudi moralno obsojati.
Vendar pa je človekov razum omejen – na primer z nezavednim.
Nisem ravno strokovnjak za nezavedno, lahko pa rečem, da je ta Freudov koncept s svojo neizbrisno seksualno podstatjo precej bolj popularen na literarnih oddelkih kot med poklicnimi filozofi. Je pa po drugi strani težko zanikati, da so sodobna znanstvena spoznanja dodobra načela tradicionalni razsvetljenski ideal potencialno neskončno razumnega in svobodnega človeka. Tudi če našega razmišljanja, čustvovanja in ravnanja morda usodno ne kroji freudovsko nezavedno, je še veliko drugih ‘iracionalnih’ sil, ki nam onemogočajo, da bi kar najbolj razumno presojali in ravnali. Empirične znanosti ponujajo o tem gore dokazov. Pri sklepanju, denimo, delamo čisto elementarne logične napake. Verjetnostni račun je za večino ljudi španska vas. Trditvam pogosto ne verjamemo zato, ker bi jih podpirala prepričljiva evidenca, marveč zato, ker nam je določena ‘resnica’ ljubša kot druge. To pojasni lahkovernost, ki jo s pridom izkoriščajo astrologi, politiki in vsi drugi mešetarji s človeško naivnostjo. Za kompleksnejša dejstva in informacije smo nedovzetni, do razpoložljive evidence pa selektivni – če ta podpira tisto, kar že verjamemo, prav, če ne, toliko slabše zanjo. Svojih stališč ne oblikujemo po premisleku, temveč impulzivno, ko pa so enkrat oblikovana, se jim zlepa ne odrečemo. Naš odnos do drugih ljudi kroji množica predsodkov in stereotipov. In še bi lahko naštevali.
Kako ocenjujete razpravo okrog Družinskega zakonika?
Te razprave, priznam, nisem spremljal profesionalno, ampak zgolj kot kritičen uporabnik medijev. V polemiki se tudi nisem osebno angažiral, ker sem ocenil, da v njej sodeluje dovolj kompetentnih ljudi, ki se na zadeve spoznajo bolje kot jaz. Moj laični vtis je, da se je še enkrat izkazalo, da so ljudje gluhi za razumsko argumentacijo. Večina ljudi se v razpravo ni vključila z odprtim duhom in željo, da bi se od tistih, ki vedo več, kaj naučila, temveč z vnaprej oblikovanimi stališči in potrebo, da bi drugim solila pamet. Ko se je v soočenju stališč izkazalo, da stojijo stališča nasprotnikov novele na majavih temeljih, so si ti preprosto zatisnili ušesa in se niso dali za nič na svetu prepričati, da so njihovi strahovi namišljeni.
Argumenti v javnosti pogosto ne vzdržijo resne presoje.
Pri nas je raven javnih razprav na splošno razmeroma nizka. V medijih lahko zapišete karkoli in javno lahko bleknete kakršnokoli neumnost, ne da bi se vam to maščevalo. Tovrstno klobasanje in blebetanje se ne otepa niti strokovnjakom, ki se s področja, ki ga kolikor toliko obvladajo, radi odpravijo raziskovat neznana prostranstva drugih disciplin. Ta, po svoji naravi antiintelektualna ‘anything goes’ kultura se je doslej razodela v celi vrsti razprav: od pravice samskih žensk do oploditve z biomedicinsko pomočjo, preko evtanazije, do popravljanja krivic izbrisanim. Najnovejša razprava o definiciji družine in pravici istospolnih parov do posvojitve otrok ni pri tem nobena izjema. Čeprav so, denimo, zagovorniki novega Družinskega zakonika prepričljivo razkrinkali manipulacije s tistimi redkimi znanstvenimi dognanji, na katere so se sklicevali nasprotniki zakonika, je ostalo to v širši javnosti brez pravega odmeva. Manipulacije s podobami nedolžnih otrok, razpihovanje latentne homofobnosti in preprosta, udarna gesla mobilizirajo neprimerljivo več ljudi kot še tako logično brezhibni argumenti.
Kako je s pravico do posvojitve?
V pravico istospolnih parov do posvojitve osebno ne verjamem, pa ne morda zato, ker bi bili ti v načelu neprimerni roditelji, temveč ker ni pametnih razlogov, da bi sploh komurkoli priznali tovrstno pravico. Ker pa obstoječa zakonodaja to pravico daje raznospolnim partnerjem, je povsem na mestu vprašanje, ali je kak dober razlog, zakaj bi jo hkrati odrekli istospolnim partnerjem. V celotni razpravi nisem slišal enega samega prepričljivega argumenta, zakaj istospolni partnerji ne bi mogli biti v načelu enako dobri starši kot raznospolni partnerji. Namesto tega se je še enkrat pokazala vsa slabo prikrita homofobnost in hinavščina slovenske družbe, ki smo ji bili priča že ob referendumu o umetni oploditvi samskih žensk. Sicer pa pri posvojitvah ni toliko pomembna želja para po otroku kot vprašanje, ali mu bo ta lahko nudil za razvoj optimalno okolje. Otroku iščemo starše, ne staršem otroka. Če sledimo tej logiki, pa ne vidim, zakaj ne bi bilo v najboljšem interesu otroka, še zlasti če je z enim od partnerjev biološko povezan, da ga vzgajata dve osebi istega spola. Razen tega se navadno spregleda, da starši otroku niso dolžni zagotoviti idealnega okolja za njegov telesni in duševni razvoj. Otroci so kvečjemu upravičeni do vzdržnih, vsaj spodobnih življenjskih razmer. In za večino otrok, ki jim je novela namenjena, bi se položaj s posvojitvijo nedvomno izboljšal, ne pa poslabšal.
Vi praktični uporabnosti človekovih pravic ne oporekate, do sklicevanja nanje pa čutite teoretsko zadržanost. Kakšni so razlogi za to zadržanost?
Moja zadržanost do pravic izvira iz mojega specifičnega filozofskega izhodišča. Sem konsekvencionalist oz. utilitarist interesov ali blaginje. Mislim, da je to, kar v morali primarno ali edino šteje, vpliv dejanj na blaginjo oziroma interese ljudi. Do pravic sem zadržan, ker doživljamo v zadnjem času pravo inflacijo pravic. Bolj ali manj vsaka arbitrarna želja se prevaja v pravico. Tak trend je seveda razumljiv. Če si nekaj zgolj želite, to drugih ljudi v ničemer ne obvezuje, da vam to pomagajo dobiti. Če pa jih uspete prepričati, da imate do tega pravico, vam bodo dolžni pomagati, da si to pridobite, ali pa vam vsaj ne preprečiti, da bi se do tega sami dokopali. Pravice so, skratka, postale moralno konvertibilna valuta in zato se toliko razprav tudi vrti okrog njih. Kljub temu so po moje edina trdna in zanesljiva podlaga za pravice interesi. Sam razumem pravice kot orodje oziroma sredstvo za zaščito pomembnih interesov. Pravico do nečesa imamo, kadar je v našem zelo temeljnem interesu, da to dobimo ali počnemo, in kadar je ta interes dovolj pomemben, da smemo zaradi njegovega varstva drugim ljudem omejiti svobodo delovanja ali celo naložiti pozitivne dolžnosti. Če pogledamo skozi to optiko, se izkaže, da je veliko pravic namišljenih in da ni za sklicevanje nanje nobene dobre podlage. Ena od takih je verjetno tudi že omenjena pravica do posvojitve otrok. Dober preizkusni kamen za pravice je, da se vprašamo, ali za deklarirano pravico res stoji kak dovolj pomemben interes, da bi morali zahtevo po njenem spoštovanju vzeti resno.
Je razprava o naravnosti in nenaravnosti smiselna?
V kontekstu Družinskega zakonika prav gotovo ne. Polemike o naravnosti ali nenaravnosti posameznih družinskih oblik, denimo, so povsem brezplodne. Vprašanje, katera oblika družine je bolj in katera manj naravna, je namreč preprosto nesmiselno, ker sploh ne vemo, kaj bi moralo biti res, da bi bila, denimo, sodba, da je tradicionalna dvostarševska družina bolj naravna kot enostarševska ali istospolna družina, resnična. Argumentom iz (ne-)naravnosti mnogi seveda nasedejo, torej je njihova retorična moč nesporna. Z vidika logike pa nimajo kake posebne dokazne vrednosti. Filozofi imamo v zvezi z njimi vsaj dva tehtna pomisleka. Najprej, da je ločnico med naravnim in nenaravnim težko ali celo nemogoče zarisati. In nato, da četudi bi lahko enoznačno opredelili, kaj je in kaj ni naravno, ni jasno, čemu bi tej razliki sploh pripisali kakršnokoli moralno težo. Zakaj bi zgolj zato, ker je en pojav mogoče najti v ‘naravi’, drugega pa ne, prvega požegnali, drugega pa obsodili? Cela vrsta pojavov je, od potresov do bolezni, ki bodo v vsaki verodostojni taksonomiji veljali za naravne, pa so vse prej ko moralno zaželeni, in cela vrsta takih, od zdravil do izdelkov iz umetnih snovi, ki so (v nekem pomenu te besede) ‘nenaravni’, pa se nam njihova uporaba kljub temu ne zdi v ničemer sporna.
V Italiji se je pred časom pojavil seznam prikritih istospolno usmerjenih politikov, ki pa v javnosti izražajo homofobična stališča. Kaj menite o takih razkritjih?
Tu je treba razlikovati dve vprašanji. Eno je, ali je dopustno, če proti njihovi volji razkrijete vplivne javne osebnosti, ki so prikrito homoseksualne ali pa prakticirajo homoseksualne spolne odnose in skušajo to skriti pred javnostjo. Do tega bi se težko opredelil. Kot konsekvencionalist bi verjetno moral reči, da ni nič narobe, če žrtvujemo interese manjšega števila posameznikov, kadar je to nujno za občutno izboljšanje življenja in družbenega položaja tako številne družbene skupine, kot so homoseksualci. Drugo, precej manj zagatno vprašanje pa je, kaj storiti z javnimi osebnostmi ali politiki, ki gradijo kariero na homofobičnih stališčih in si na ta način iščejo podporo javnosti, sami pa so homoseksualci. V interesu vseh (razen njih samih, seveda) je, da tako dvoličnost razkrinkamo in jih zanjo kaznujemo z izgubo zaupanja. Konec koncev ne gre samo za dvoličnost, ki je, vsaj na deklarativni ravni, nihče ne mara, temveč za goljufanje in prevaro volivcev.
ZDA so zdaj ukinile politiko Don’t ask don’t tell. Mastnak ravno zaradi reakcionarnosti gibanja, ki se zavzema za vstop v vojsko, ni več politično gej.
Zdi se mi, da gre za eno od življenjskih področij, kjer je (v tem primeru ameriška) zakonodaja geje doslej diskriminirala, čeprav je za tako diskriminacijo težko najti kak pameten razlog. Po tej plati se diskriminacija gejev v vojski bistveno ne razlikuje od njihove zapostavljenosti v drugih sferah vsakdanjega življenja, kjer jim je odkritost glede spolne usmerjenosti v breme, denimo pri iskanju službe ali najemu stanovanja. Izraz ‘diskriminacija’ sicer uporabljam vrednostno nevtralno – diskriminirati pomeni preprosto delati razliko – a v tem primeru gre za arbitrarno, neutemeljeno diskriminacijo, za katero manjkajo tehtni moralni in/ali zakonski razlogi. V prizadevanju za odpravo tovrstnih arbitrarnih, neutemeljenih razlikovanj, ko zakonodaja geje in lezbijke implicitno razvršča v skupino drugorazrednih državljanov, ki jim pripada zelo omejen nabor pravic, vidim osebno znamenje moralnega napredka in večje zrelosti družbe. Mastnaku se verjetno upira sama misel na vojaško kariero. Tudi sam v tem ne vidim ravno najprivlačnejše karierne ali življenjske izbire. Vojske, še zlasti ameriška s svojo najnovejšo zbirko intervencij, vzbujajo celo goro moralnih pomislekov. A tu gre za načelno zahtevo, da naj bodo javne službe in poklicne kariere enako dostopne vsem ljudem, tudi gejem. S tako zahtevo se nikakor ne obvežemo h glorifikaciji vojske ali vojaške kariere. Nasprotno, lahko smo pacifisti in se obenem zavzemamo za to, da bi se čim manj ljudi po svoji volji ali zaradi pomanjkanja alternativ odločilo za vojaško kariero, ker potem morda nekega dne ne bo več vojsk. In ko ne bo vojsk, bo odklenkalo tudi vojnam.
Gibanjem se pogosto očita, da se zavzemajo le za svoje parcialne cilje, pozabljajo pa neenakosti in diskriminacijo drugih ljudi in nečloveških bitij. Kaj menite o tem očitku?
Na svetu je preprosto preveč oblik diskriminacije in vrst zatiranja, da bi se lahko posvetili vsem hkrati. Homoseksualci so žrtve enih oblik zatiranja in diskriminacije, ženske nekoliko drugačnih, pripadniki etničnih manjšin in revni spet drugačnih, potem so tu še ne-človeške živali in tako dalje brez konca in kraja. Ne vidim, kako bi se lahko kdorkoli istočasno boril na toliko frontah, razen če bi se uspešno kloniral. Že če se nekdo polno angažira na eni od teh front, si zasluži vso pohvalo. Večina ljudi namreč niti s prstom ne migne, temveč je ali ravnodušna in se raje slepi, da je vse lepo in prav, ali pa sicer prizna, da živimo v vse prej ko najboljšem možnem svetu, a vseeno upa, da bo to svinjarijo namesto njih počistil kdo drug.
Foto: Nada Žgank / Memento
